VIRUS IDEJ

Katja Manojlović

Štiri tedne po uvedbi karantene prihajajo nove omejitve. Strožje. Gibanje v naravi je že itak prepovedano. Sedaj sem tudi sama opustila trenutke, ko sem rahlo previdno, da me ne opazijo, prečkala široko cesto in se podala na potko ob gozdu, kjer sem se nekako lažje nadihala, občutek svobode pa je bil nekoliko večji. Ugotovila sem, da lahko veliko narave in svobode ravno tako najdem znotraj prostora, v katerem bivam. Imamo polno zelenja in dreves in z veliko domišljije, s katero na srečo razpolagam v obilju, si predstavljam, da gre za skrivnostni gozd, ki se razteguje v neskončnost. Kakšno veselje, ko ponovno objemem macesen, tokrat ne zgolj v domišljiji. Zaenkrat še zeleneč, ker pa so jesenski dnevi vedno hladnejši, se je potihoma že prikradla rumena barva. Kolikokrat sem se jeseni povzpela v hribe, da sem lahko videla macesne rumeneti! To čudovito naravno čudo mi je dosegljivo vsak dan – kako pomirjujoče … Zraven sta jablani. Še vedno bogati z rdečimi bunkicami, čeprav sta nam jih ogromno že podarili. Kakšen čudež narave, da stopiš ven in nabereš svežih jabolk, »manzanas« jim tukaj rečejo, ter se okrepčaš. Vsako je drugačnega okusa – kadar si pri jedi vzamem čas, to tudi opazim.
Z novimi omejitvami pride tudi butasto pravilo, ki velja zgolj v mestu, kjer se nahajam, in ne v celotni Argentini. »Kakšna sreča, da sem ravno tukaj,« malo zlovoljno pomislim. Naključje ali morda preizkušnja? Ko je naše gibanje omejeno, lahko čutimo močan poseg v našo svobodo. Se počutimo ujeti. In moram priznati, da minejo dnevi, ko se tako tudi počutim. Prelije me žalost. Nemoč. Kmalu, ko pride dan z več upanja, se zavem, da omejitve ne prinesejo nič bistvenega, če se naučim veslati v njih. Ker se moj potni list konča z liho številko, grem lahko v skladu s tem pravilom ven po nujne stvari ob ponedeljkih, sredah ali petkih. Dobro, glede na to, da bi tudi brez tega pravila šla v trgovino le enkrat na teden, to ni ravno sprememba. Preverim vreme, da ugotovim, kateri dan v tednu bo najbolj primeren za sprehod do mesta. Imam srečo, da se nahajam 6 km izven njega, pot do tam pa je čudovita – opazujem mogočno jezero, ki temu mestu daje poseben pečat. Pot je obkroženo z gorami. Spomin me popelje nazaj v Slovenijo – oh, kako čudovito naravo imamo tudi mi. Pogrešam jo. Hkrati pa uživam v tem, kar mi življenje trenutno daje, ta prizor narave, ki ga vidim pred sabo, pa mi daje odprtost, upanje, stabilnost, mir in hkrati neko igrivost!
Čakam v vrsti, ker ljudi spuščajo v prostor le posamično. To se hitro prelije v pravo zabavo, ko si nadenem slušalke in poplesavam. Kar tam, na pločniku, vpričo drugih ljudi. Saj ne rabimo biti tako resni, kajne? Še vedno je v nas veliko igrivosti in življenja! Resnično upam, da bo moj nasmeh, čeprav navzven izražen zgolj skozi oči in plesoče telo, nasmejal še koga drugega. Ga spomnil, kako dragoceno je tole naše popotovanje!
Seveda je vrnitev z nahrbtnikom, polnim dobrot, malo težja, saj so moje noge že malo utrujene. Vendar srce je odprto in umirjeno.

Knjiga VIRUS IDEJ je inspiracija vsem, ki se vrtijo v krogu obupa, strahu in žalosti. Pokaže nam, kako biti sam sebi motivator, kako zagnati pozitivno naravnanost znotraj našega ustroja.

Naročilo knjige >>

MALA KNJIGICA SMEHA IN NAVDIHA

<p style=”text-align: center;”>Brezplačna knjigica, ki vas bo nasmejala in navdihnila. V njej boste našli nekaj za srce, nekaj za razmislek, nekaj za um, nekaj za dušo …</p>

KLIKNITE ZA PRENOS