Sabina Košmrl v knjigi SRČNI UČITELJ >>

Ste se kdaj ujeli, da kričite na otroke, naj ne kričijo? Da jim vsi vznemirjeni ukazujete, naj se umirijo? Jim pridigate, kako morajo biti dosledni, sami pa ne držite obljub in ne izpolnjujete svojih zaobljub? So slišali besede in popravili vedenje ali se le odzivajo na zgled in tako zgolj bijemo bitko z mlinom na veter? Otroci bolj posnemajo, kot poslušajo.

Če jih prisilimo, da se vedejo po naših pričakovanjih in zahtevah, v razredu sedijo telesa, ki imajo misli v mnogo lepšem svetu, kot je razred. Če jim dokažemo, da je učenje lahko zabavno, koristno, oni pa sposobni in opaženi, imamo pred seboj mlade vedoželjne in od energije prekipevajoče ljudi.

Z nekaj majhnimi spremembami lahko gredo vzgoja, učenje in šola z roko v roki z zabavo, smehom in radovednostjo – torej ni treba, da imajo kaj skupnega s tekmovanjem in strahom.

Kazni niso potrebne. Če že, lahko govorimo le o posledicah – ko otrok v varnem, razumevajočem okolju vseeno ne zmore slediti zahtevam učnega procesa, zanj poiščemo drugo rešitev, ki bo v njegovo najvišje dobro. Iz tega se potem lahko nauči, da naša lastna dejanja in izbire kreirajo našo prihodnost ter da dobiš povrnjeno nazaj, kar ti daješ drugim.

Za otroke (in nasploh za ljudi) šteje to, kar začutijo. Če stoji pred njimi radostna oseba, ki s svojim žarom dokazuje, da zna živeti in ve, kaj govori, mu bodo samodejno prisluhnili. Druge bodo izključili, saj ne bodo želeli tvegati, da bi jim postali podobni. Učitelj naj bi bil tisti, ki kaže pot, ki predstavlja luč. Koliko nas dejansko žari in kaj lahko naredimo za svoj žar?

Sabina Košmrl v knjigi SRČNI UČITELJ >>