»Učenje si po navadi zamišljamo kot neki enosmerni proces, v katerem podatki iz okolja prihajajo v naše možgane. Kjer jih mi poskušamo zadržati. Kolikor nam pač uspe. Težava pri tem je, da damo prevelik poudarek le na vstopanje podatkov v nas: beremo knjige, obiskujemo predavanja, seminarje, ogledujemo si posnetke na internetu in podobno. Ves čas smo osredotočeni le na to vstopanje podatkov. Ki jih je vedno več in več, večja količina podatkov pa po pravilu seveda ne more prinesti drugega kot le plitko učenje in posledično pomanjkljivo znanje. Ne pa resničnega poznavanja predmeta preučevanja. Tako se nam le nekaj sanja o stvareh, o katerih smo brali. Spomnimo se kakšnega koščka ali dveh vsebine, kaj več pa ne. Da smo nekaj brali, vemo. O čem približno, tudi. In to je vse. Kakšna je potem korist od takšnega učenja?«

»Namesto na vstopanje podatkov se usmerimo na izstopanje. Kot pravijo v angleško govorečem svetu, se namesto na INPUT osredotočimo na OUTPUT.«

»Začnimo z vstopanjem podatkov v nas, torej inputom. Ta mora biti kakovosten v smislu vsebine in kakovosten v smislu odsotnosti vseh mogočih motilcev. Čas, ki ga uporabljamo za vnašanje vsebin, mora biti posvečen samo temu, naša pozornost pa 100-odstotna. To so tudi trenutki, ko prvič o nečem poslušamo, ko prvič o nečem beremo. Izkoristimo jih, kot je le mogoče. Tedaj ne počnimo nič drugega, svet naj se za nas ustavi. Bodimo le eno z vsebino. To je izvedljivo, tudi v šoli je mogoče biti teh 45 minut popolnoma osredotočen (verjamem, da težko, še posebno če nas snov ne zanima, a bomo za to izdatno nagrajeni). Naša sposobnost pomnjenja dane vsebine in njenega kasnejšega priklica je odvisna prav od našega prvega srečanja z njo. Zato ga vzemimo skrajno resno.

Potem pa se premaknimo v output (ne vem, kateri slovenski izraz bi bil na tem mestu primeren; morda res izstopanje, pot navzven, kaj takšnega). Začnimo z refleksijo: kaj sem pravkar prebral, o čem je sploh tekla beseda? Bi to lahko povzel? Kaj pa vsebina, ali je to kaj, kar mi lahko koristi? Kako pa? Kakšna je uporabna vrednost vsega tega? Kako bi to lahko uporabil v življenju, kaj pa moja družina, bi oni lahko imeli kaj od tega? Le zakaj je to na šolskem programu? Kaj bi to lahko pomenilo? … Izkoristite čas in si postavljajte takšna vprašanja. Zgolj nekaj minut je vse, kar boste vložili.«

»Potem je čas za implementacijo. Namesto da bi samo kopičili goro podatkov, skušajte ugotoviti, kaj bi lahko s temi storili. Kako bi lahko znanje uporabili. In potem nekaj z njim storite. Tudi če je to nekaj banalnega, ali čisto mimogrede, da bo le neka akcija, ki ste jo izvedli na podlagi tega znanja. Če se na primer učite francoščine, poglejte, kdaj bo na sporedu kak francoski film. In si skušajte prevesti kak stavek brez podnapisov. Če boste ustvarjalni, boste videli, da lahko najdete implementacijo za čisto vsak element vsakega predmeta, o katerem se učite. Tudi pri naravoslovju in tehničnih predmetih, vedno lahko premislimo, kako to znanje uporabiti. In seveda, ponovno, tudi če vam to ne uspe, ste o tem vsaj razmišljali, ne? In to je točno to, kar si želimo.

In potem seveda poučevanje kot zadnji korak našega izstopanja podatkov. Kar se naučite, delite z drugimi. Kar ste ugotovili, prediskutirajte s sošolci, znanci, prijatelji. Predavajte nekomu o temi, ki ste jo pravkar osvojili. Ali pa mu razložite, zakaj je niste. Kaj je bilo tisto, česar ne razumete najbolje, kar boste morali ponoviti. Tudi če nimate nikogar, poučujte.«

»To je to. Naj vam ne bo škoda časa, ki ga boste porabili za to, da vsebine, o katerih se učite, premeljete na takšen način. Ja, namesto petih minut boste za eno stran nekega učbenika morda porabili deset minut ali celo več, a je to zagotovo dobra naložba. Ko boste učenje iz nekega pasivnega početja spremenili v aktivno dejavnost, si boste vsebine veliko bolj zapomnili. Bolj se vam bo vtisnilo v spomin nekaj, o čemer ste razmišljali, kot nekaj, o čemer ste le brali. Rezultat bo neprimerljivo boljši. Poskusite, le kaj lahko izgubite?«

Praktično učenje
Dejan Krajlah Prakticno ucenje knjiga