Piše: Sabina Košmrl, avtorica knjige Srčni učitelj>>

“Zdaj te pa nimam več rad/a.”
“Zdaj pa nisi več moj/a.”
“Če bi me imel/a rad/a, bi me ubogal/a.”

Na videz nedolžni stavki, ki jih starši mimogrede (brez slabih namenov) izrečejo otrokom, da bi jih vzgojili. Da bi jim dopovedali, da si morajo ljubezen zaslužiti. Da poredni, neuspešni in svojeglavi ljubezni niso vredni. Da bi jih motivirali k pravilnemu vedenju.

Odtegovanje ljubezni ima daljnosežne posledice. Otrok, ki ni deležen brezpogojne ljubezni, težko izkazuje ljubezen drugim in ker verjame, da je ni (vedno) vreden, je ne zna (vedno) izkazati sebi.

To je globoka rana iz katere izvira nejevolja ob neuspehih, strah pred porazom, reže nam krila, ne upamo iz cone udobja. Zaradi nje ne dihamo svobodno in ves čas hrepenimo po sprejetju – želimo si, da bi nas nekdo celostno sprejel, videl vse naše napake in nas ljubil kljub njim.

V resnici hrepenimo še bolj in primarno po tem, da bi celostno sprejeli SEBE in se ljubili z vsem srcem že zdaj, točno take, kot smo, in točno tukaj, kjer smo – nepopolni, na poti zorenja in učenja.

Ko se osvobodimo prepričanja, da si moramo ljubezen prislužiti in si jo končno znamo brezpogojno poklanjati (tudi kadar nam kaj ne gre od rok – takrat jo potrebujemo najbolj!), nas čaka brezmejna svoboda.

Vredni smo.
Dovolj dobri smo.
Oddahnemo si.
Sprejemamo sebe, sprejemamo svet, sprejemamo Življenje.

In šele takrat ga zares zaživimo.

Več v knjigi SRČNI UČITELJ >>