Publiko je treba poosebiti. Vstopiti je treba v njihove glave. Srca.

Prehoditi delček poti in v domišljiji podoživeti njihovo doživljanje življenja, kot ga poznajo oni.

Poosebljanje publike ima zelo veliko pozitivnih učinkov na našo osebnost, kajti na nek način nam omogoča uravnovešanje vrednosti med nami in našo okolico. Vrednost je celostna in nedeljiva. Tako življenja velikanov kot tudi palčkov so enkrat bogata, drugič revna. Enkrat srečna, drugič žalostna. Ljudje smo si pravzaprav bolj podobni, kot si mislimo. Vsi, brez izjem, si želimo sreče. Želimo si doživeti čim več srečnih trenutkov v naši prihodnosti in vsi, prav vsi, smo že kdaj v preteklosti izkusili bolečino. Misliti, da smo pretočili več solza kot naš sosed, prijateljica ali naključni mimoidoči, je zelo egoistično.

Zelo verjetno tega nikoli ne bomo vedeli, kajti življenja ne moreš kar tako izmeriti. Nemogoče ga je vrednotiti. Srečo najdejo ljudje iz najrevnejših krajev na Zemlji, tako kot tudi ljudje iz najbogatejših najdejo žalost.


Je samozavest prirojena?


Govorec in publika sta enakovredna. In če govorec meni, da je on tisti, ki je v središču pozornosti samo zato, ker ima za nekaj časa v roki mikrofon in stoji na nekem praktikabelskem lesenem parketu, se močno moti.

Oder ni piedestal.

Oder je tam zato, da tisti mali človek, ki za tristotimi glavami parterja v temi zadnje vrste steguje svoj vrat k višku, bolje vidi.

Mikrofon je tam zato, da bolje sliši.

In vi ste tam zato, da tisti tam zadaj postane pametnejši! Vsa tehnika, vsi rekviziti, vse je tam za tistega človeka v zadnji vrsti parterja, katerega noge najmočneje bingljajo in čigar stropi so najtežji.

 

Ta sedi v samem središču avditorija, na žametnih stolih, medtem ko ti stojiš na lesenih deskah. Ta je v središču pozornosti sleherne predstave, slehernega dogodka, vsakič in vsakokrat! Celo več …

Niti aplavz ni namenjen tebi, govorec.

Aplavz, ovacije, cvetje, ki ti pada k nogam … To vse je izključno dokaz spremembe njegovega ali njenega notranjega stanja, notranjega občutenja, ki ga doživi od časa začetka do časa zaključka nekega dejanja.

Naloga vsakogar – naj si bo govorec, igralec, politik ali pisec – je ustvarjati pogoje za vodenje tega notranjega stanja, tega čustvovanja, te poti od stanja, v katerem so gledalci prišli na predstavo, do stanja na bolje.

Naloga govorca je voditi duše z besedami do spremembe!

 

Iz knjige VERJEMI V SVOJ GLAS, Meta Grošelj >>