»Mladi danes premalo berejo knjige in nasploh tiskane vsebine,« se govori. Res je. Še statistika to potrjuje. Vendar zakaj in kaj lahko storimo, da to spremenimo? Kako mladim približati branje knjig? Zakaj je to sploh pomembno?
Zakaj je branje izjemnega pomena?
- »Mladi se ne znajo osredotočiti na eno stvar, manjka jim pozornosti.«
Verjetno res. A kdo bi jim zameril? V današnjem svetu tisočerih signalov, je težko ohranjati pozornost na eni. V petih minutah bo povprečen človek razvitega sveta pogledal e-maile, odprl Facebook in pregledal všečke, objavil kratek Tweet, na hitro preletel 50 slik na Instagramu, medtem poklepetal s sodelavcem za sosednjo mizo, preveril še svoj pametni telefon ali je kakšno novo sporočilo, ob tem pa nezavedno zaznal stotine oglasov, reklam, informacij, ki se borijo za sekundo njegove pozornosti. Mladi so v takem okolju odrasli. Za njih je to – normalno. Kako v takem svetu razviti sposobnost osredotočanja na eno stvar?
Z branjem. Ko beremo knjigo, je naša pozornost usmerjena v eno stvar – v zgodbo knjige. Ostali svet okoli nas nekako izgine. Pademo notri, rečemo. To je edini način, da lahko pozorno sledimo zgodbi. S tem nevede razvijamo veščino usmerjanja pozornosti, ki je bila včasih posameznikova prednost, danes postaja nuja.
- »Mladim manjka vztrajnosti.«
Dostikrat smo za širjenje bralne in pisne kulture vabljeni v srednje šole. Tam vedno vprašam profesorje, kaj po njihovem mnenju danes najbolj manjka mladim. Večina reče – vztrajnosti.
Mladi so pametni, so kreativni, so razgledani. A manjka jim vztrajnosti. Danes se lotijo projekta in če jutri ni rezultatov, obupajo. Če le bežno omenimo, da bodo rezultati morda vidni šele čez mesec dni, se tega niti lotili ne bodo. Vse bi takoj, zdaj.
Seveda, smiselno. Z enim klikom lahko naročijo katerikoli izdelek na svetu (včasih so se vozili v sosednje države, da so dobili kakšno redko dobrino). Morda z dvema. Z enim klikom se lahko slišijo s prijateljem (včasih si poslal pismo in čakal, da pride na naslov, on odpisal …). Z enim klikom pridejo do vsake informacije s pomočjo strička Googla (včasih so dneve in noči brskali po knjižnih policah). Z enim klikom lahko povabijo punco na zmenek (kje so tisti nerodni momenti, ko so tako ponesrečeno živčno postopali, preden so upali povabiti v kino …).
Večina stvari nam je danes dosegljivih enostavno, hitro, z enim klikom. Mlajše generacije drugega kot to niti ne poznajo.
(Me pa ne čudi, da profesorji postokajo, da mladi danes ne vidijo več smisla v nobeni stvari in da jim je vse brezveze. Seveda – vse je preveč enostavno dosegljivo. Kar ni, jih pa ne zanima. Veste, kje dobimo smisel? S trudom! Vse najpomembnejše stvari v življenju zahtevajo čas in trud.)
Knjige ne moremo prebrati z enim klikom. Z branjem se otrok nauči vztrajnosti. Potrpežljivosti. Sedeti na miru in se osredotočati na eno stvar. Če si že tako želijo hitro skočiti na konec, ne gre. Izgubi smisel. Ni druge poti kot potrpežljivo in vztrajno brati vrstico za vrstico.
Že poznate knjigo za mlade: ČESA ŠOLE NE POVEDO? >>
- »Mladi imajo težave z nespečnostjo.«
En izmed razlogov je pretirano izpostavljanje modri svetlobi, ki prihaja iz zaslonov telefonov, računalnikov in televizije. Večina mladih pred spanjem pregleda vsa sporočila in dogajanja na socialnih omrežjih, maile in komunicirajo s sovrstniki – preko telefona. Tako so tik pred spanjem izpostavljeni modri svetlobi, ki v naših možganih otežuje izločanje melatonina, ki nas naravno naredi zaspane. Ste kdaj začutili, kako postanemo prijetno zaspani, če zvečer beremo knjigo? Zato toliko lažje in trdneje zaspimo, kadar beremo knjigo ali revijo. Seveda v tiskani obliki, ne na zaslonu.
Študija Univerze v Sussexu je tudi dokazala, da branje knjig zmanjša stres za celo 68 %. (Vir: The Telegraph.)
- »Mladim manjka domišljije, kreativnosti.«
Raziskava Univerze Emory v Atlanti je dokazala, da z branjem ustvarjamo nove nevronske povezave v možganih in tako izboljšamo določene funkcije. Naprimer – človek, ki veliko bere, je bistveno bolj kreativen. Hitreje naniza ideje. Lažje najde rešitve. Z branjem kombinacij 25-ih črk si sam ustvarja slike pokrajine, podobe glavnih junakov, se vživlja v občutke … in s tem krepi domišljijo.
Vse to so izjemne življenjske lastnosti, ki si jo vsakdo želi tako zase kot za svojega otroka.
- »Mladim manjka zdrave ponižnosti, preveč sodijo druge.«
»Prepričani so, da so v vsem izjemni! Da so najpomembnejši na tem svetu! Vzvišeni so!« Ne vem, koliko to dejansko drži in koliko je to zgolj kliše vsake starejše generacije ob pogledu na mlajše (Že Cicero – 106-43 pr. n. št. – je rekel: »Čudni časi so. Otroci ne ubogajo več staršev in vsi že pišejo knjige.«)
Pred kratkim je direktor pomembnega slovenskega podjetja rekel: »Veliko berem. Morda zato nisem nič pametnejši. Sem pa zagotovo bistveno bolj ponižen pred svetom.«
Knjige ti pokažejo, kako malo veš o svetu. Kako malo veš o drugih kulturah. Kako zelo si omejen s splošnimi klišeji. Kako slabo razumeš ostale. Da veš, kako malo veš, spoznaš le tako, da si dovolj ponižen, da zmoreš sprejeti to resnico. Takrat nehaš soditi. Takrat nehaš trmasto vztrajati v zgolj eni in edini (svoji) resnici in s tem povzročati gorje sebi, bližnjim in svetu.
O tej zmožnosti prejemanja drugačnosti govorijo ljudje, ki veliko potujejo. Ko z mislimi skočiš v misli glavnega junaka dobre knjige, tvoja podzavest ne loči razlike med dejanskim in miselnim potovanjem. Zato potovanja in branje knjig ojačajo posameznikovo ponižnost pred svetom.
- »Mladi sploh ne znajo več lepo pisati.«
»kr pršu sm dam mat ni blo tm« napišejo sporočilo. To še ne bi bilo tako moteče, če bi bilo omejeno zgolj na osebne pogovore med prijatelji. A z vsakodnevnim takim pisanjem so resnično pozabili na osnovna slovnična pravila in pravilno zapisovanje besed. Pozabijo, kje so vejice, kje presledki, kje velike začetnice. Kvaliteta pisnega izražanja občutno upada. Na prvi pogled nedolžen problem. A če pogledamo dolgoročno, bo to katastrofa za naš jezik, za našo kulturo in s tem za našo državo.
Seveda bodo mladi deležni posmeha, če bodo na Instagramu edini pisali pravilno slovenščino (vem, preverjeno). Naj pišejo po svoje. A če berejo knjige, bodo s tem stalno izboljševali svoje pisno izražanje in ohranjali lep slovenski jezik. Kdor veliko bere tudi zelo lepo piše. Dejstvo.
Kako naj jim torej približamo branje?
Vzljubili smo branje!
V mojih najstniških letim smo posegali po pustolovščinah 5 Prijateljev. »Kaj to bereš, same neumnosti ti potem rojijo po glavi!« Morda res. Ampak – smo brali! Prebirali smo stripe. »Pa kaj to bereš, to so samo slike, nič besedila.« Morda res. Ampak – smo brali! Potem smo najstnice posegale že po ljubezenskih romanih. »Kaj to bereš, same neumnosti. To ni nič realnega.« Morda res. Ampak – smo brali! Potem smo v revijah brale prispevke »kako se poljublja« in podobno. Neumnosti morda, ampak ej – smo brali!
Morda smo se res da prebrisano izognili obveznemu šolskemu branju dolgočasnih in napornih knjig (vedno smo našil povzetke na spletu ali podkupili sošolko, da je to storila za vse nas). Priznam, tudi to smo počeli. Ampak vedno smo brali kaj drugega. Vzljubili smo branje!
Ni bilo interneta na vsakem koraku, ni bilo še socialnih omrežij. A nam ni bilo dolgčas. Imeli smo knjige. Le kako drugače bi se lahko zamotili tistih nekaj ur dnevno, ko smo vozači čakali večerne treninge odbojke. Bereš. Tako čas hitro mine.
Mladi verjetno ne bodo, ker imajo internet v vsakem žepu. In ja, na prvi pogled je dosti bolj zanimiv kot ena črno bela knjiga brez slik in žmrkanja, brez zvokov in všečkanja.
Kaj lahko storimo, da jim kljub temu približamo branje?
Najprej jim ponudimo zanimive tiskane vsebine. Časopise, revije, knjige. Zakaj jih v šolah še vedno silijo z napornimi 500 strani dolgimi knjigami (lahko da je odlična, vendar to ni ravno ena tistih, zaradi katere bi najstnik vzljubil knjige)?
Dajmo jim nekaj, kar je zanimivo njim, ne nam. Naj jim bo zabavno. Naj jim bo smešno. Naj bo njim primerno. Naj govori o njihovih zanimanjih. Naj oni sami izberejo. Tudi če piše o prvem poljubu, o seksu, o prvih spoznavanjih. Tudi če piše o kako postati influencer ali youtuber. Tudi če piše o vsem tako privlačnem navidezno glamuroznem življenju v Hollywoodu. Naj berejo, kar jih zanima. Naj berejo stil, ki je njim zanimiv. Naj bo že vizualno knjiga atraktivna, nevsakdanja.
(Obstaja naprimer knjiga ČESA ŠOLE NE POVEDO >> v obliki telefona. Grafično je narejena je prav po idejah srednješolcev.)
Kaj berejo, je sicer pomembno, a ni najpomembnejše. Najpomembnejše je, da vzljubijo branje. Tako bodo vse življenje samoiniciativno posegali po tiskanih vsebinah in v njih iskali odgovore za izzive, ki se jim bodo postavljali na življenjski poti. Ker se bodo. Vsem. Mnogo njih. Opremimo jih, da ob takih težkih trenutkih ne bodo obstali na tleh, se smilili sebi in za vse krivili ostale, ampak bodo znali zase najti odgovore, rešitve in pogum, da to prebrodijo. Knjige jim pri tem lahko zelo pomagajo. A ni škoda, koliko rešitev, znanj, širine bi bili s tem prikrajšani?
»Mislim, da bi morali manj časa porabiti za skrb, koliko knjig preberejo mladi, in posvetiti več časa temu, da jim predstavimo kvalitetne knjige, ki bodo v njih vzbudile strast in veselje do branja. To jih bo spremenilo v bralce za vse življenje.« James Petterson (ameriški pisatelj)
Že poznate knjigo ČESA ŠOLE NE POVEDO? >>
