Sestra je vprašujoče gledala mojo mamo, ki je zrla skozi okno; končno se je obrnila in rekla moji starejši sestri: »Seveda, kdaj bi ga pa pripeljali?«
»Jutri dopoldne gresta sodelavki k njim domov, vzameta otroke in potem odpeljeta vse tri otroke k vsaki posamezno določeni družini. K nam bi prišli nazadnje, ker je najdlje.«

»Potem pa moram pripraviti danes vse, da bo imel fantič kje spati, Neli pa bo skočila še v trgovino po čokolino in banane. Iz podstrešja moramo prinesti posteljico in jogi, ki sta še od Neli, posteljnino pa tudi imam.«

Tako se je mama odločila, da bosta z možem, mojim očetom, čez noč postala nadomestna starša še ne triletnega Mirka in v hiši so se nemudoma začele priprave na prihod novega družinskega člana. V bistvu se je v mami odvijal pravi vihar čustev, saj je pred nekaj leti izgubila nedonošenega otroka … In sedaj je bil ta otrok poslan njej, da mu ponudi dom in ga vzgaja, kolikor časa bo to potrebno. Imela je sicer že svojih pet večjih otrok, trije so bili že pri kruhu, kot se je reklo tistim, ki so bili že v službi. Jaz in sestra sva še gulili šolske klopi in sva se pravzaprav veselili, da se bo v družini spet dogajalo nekaj novega; da bomo dobili »rejenca«, mama pa bo »rejnica«. Jaz sem si predstavljala, da dobim novega mlajšega bratca in si sama pri sebi delala zaobljube, da bom do njega čimbolj prijazna. Navsezadnje je imel že moj najstarejši brat dvoletno hčerko in tako se mi je zdelo, da delo z malimi otroci seveda obvladam.

Ko sem naslednji dan prišla iz šole, sem kar planila v hišo, seveda z vprašanjem, če so socialne delavke pripeljale fantka. Mama me je poklicala v »hišo«, kot smo rekli prostoru naprej od kuhinje, ki je služil kot dnevna soba in spalnica staršev. Tam je bila tudi nameščena posteljica za malega Mirka. Ob postelji staršev je stal majhen fantek, živo modrih oči in svetlih las.

»Pridi Mirko, pridi k meni, saj bo šlo,« ga je spodbujala mama ter nadaljevala: »Mirko še slabo hodi, se še malo oprijema, ampak zagotovo bo hitro hodil samostojno. Tudi govori še bolj malo – mama in ata zna reči, a počasi se bo že naučil še ostalega. Sedaj je malo ubog, ker je precej bruhal v avtomobilu, morda bo končno kaj pojedel in najbolje, da bo šel spat za kakšno urico.«

Gledala sem tega otroka svetle polti in takoj se mi je prikupil. Seveda se mi je smilil, saj je prišel čisto k drugim ljudem in normalno, da je deloval prestrašeno. Vendar ni jokal. Že takrat sem v njem začutila malega borca in pogum, da se sooči z življenjem, ki mu je namenjeno.

Tako se je začelo življenje malega Mirka v naši družini. Zagotovo mu je bilo včasih lepo, večkrat tudi težko, a malo bitje je potrebovalo predvsem varnost. Kmalu je zelo dobro hodil, vozil kolo in govoril tako kot je treba.

Tekli so meseci, leta … Mirko je s precej truda uspešno končal šolanje in se takoj zaposlil. Nekega se je odselil, a ob obiskih mojih staršev in ostalih, se ni želel niti dotakniti alkohola. Ni želel po stopinjah svojega biološkega očeta, niti nadomestnega očeta. Sedaj ima svojo družino, v kateri je končno našel svoj miren pristan.

Avtorica: Barica Rugelj

Knjiga VIRUS IDEJ je inspiracija vsem, ki se vrtijo v krogu obupa, strahu in žalosti. Pokaže nam, kako biti sam sebi motivator, kako zagnati pozitivno naravnanost znotraj našega ustroja.

Naročilo knjige >>

MALA KNJIGICA SMEHA IN NAVDIHA

Brezplačna knjigica, ki vas bo nasmejala in navdihnila. V njej boste našli nekaj za srce, nekaj za razmislek, nekaj za um, nekaj za dušo …

KLIKNITE ZA PRENOS