Piše: Matjaž Čadež

Po naravi sem imel že od mladega žilico okrog sebe zbrati ljudi, da kaj skupaj ustvarimo. Po eni strani sem bil precej zaprt vase, brez velike samozavesti. Po drugi pa sem z veseljem sodeloval v družbi, kjer smo se imeli radi, se cenili, kjer ni bilo posameznikov z izrazitim egom. V družbi egotripov se nikoli nisem počutil dobro (pa še danes se ne). Ta moja žilica ni prinesla ne vem kakšnih rezultatov, vedno smo se pa imeli fino. Še čisto majhni smo postavili na Golovcu smučarsko skakalnico, na kateri smo nekajkrat skočili, saj je bila predaleč od naših hiš, teren je bil neustrezen, saj takrat še tega nismo znali, kako se na bregu s smučmi zaustaviti. Ampak projekt je bil super. Tudi na skakalnico smo nekaj narisali, da smo bili ponosni nanjo. Koliko razmišljanja, pogovarjanja, idej, kaj vse bo iz tega nastalo, je bilo vloženega v projekt v smislu “cilj je pot”.

Pozneje pri tabornikih sem ustanovil svoj taborniški vod z imenom Mi smo mi. Če danes pomislim, je že to izbrano ime povedalo bistvo mojega nadaljnjega udejstvovanja. Mi smo drugačni, želimo pokazati, da ne kopiramo drugih, ampak izsekavamo nove poti. Kaj pa je cilj teh poti, pa pravzaprav ni bilo tako pomembno. Pomembno je bilo, da skupaj iščemo svoj jaz, da ima vsak od članov lahko svoje ideje, da je vsaka ideja zanimiva in vredna udejanjanja. Takrat smo velikokrat organizirali izlete po skritih kotičkih Slovenije. To ni bil čas enostavnih prevozov. Prevozno sredstvo so bili vlak, noge, kolo. Spodbudo za raziskovanje Slovenije smo gotovo dobili od profesorja Pavla Kunaverja, ki nam je odkrival lepote Slovenije tam, kjer še danes ni kakšnih posebnih turističnih zanimivosti. Res nepopisno lepo, pa tudi naporno. Brez napora tudi lepota ne pride tako zelo do svojega izraza.

Najlepše trenutke smo kar nekaj let zapovrstjo doživljali v tišini Bohinja. Taborniki smo vsako leto organizirali tritedensko taborjenje za okrog 80 mladih med 10 in 16 let. To je bil vsako leto seveda največji projekt v družbi, ki glede življenskega standarda ni bila niti približno tako enostavna kot danes. Vse smo morali sami organizirati, od nakupa hrane, ki se dolgo ne pokvari (npr. suhe slive so bile “must have”!), prošenj za hrano, ki smo jo dobivali še iz mednarodnih pomoči (še danes se spomnim ameriškega rdečega sira v 10 ali več kilskih konzervah, ki smo ga dobili kot prispevek za taborjenje, pa Ovomaltine), priprave “brzoparilnikov” za kuhanje enolončnic (danes se ti brzoparilniki uporabljajo na kakšnih starejših kmetijah za kuhanje krompirje za prašiče), ponjav, s katerimi smo prekrivali kuhinjo in jedilnico, krajnikov (to so ostanki, ki pri žaganju hlodovine ostanejo na robovih), s katerimi smo sestavljali pograde v šotorih, sušic (posušene smreke v gozdu), s katerimi smo postavili ogrodje za jedilnico, kuhinjo, klopi in mize. In na koncu še prevoza vsega tega iz Ljubljane v Bohinj, ko so bile ceste še take, da je prevoz trajal cel dan. Pri prevozu nam je vedno priskočil na pomoč Plutal. Skratka postavitev vsakoletnega tabora v Bohinju je bil že sam za sebe zahteven, pa sila prijeten projekt. Mi “ta stari” (starejši za leto ali dve od ostalih), smo se morali odpraviti na pot kakšen teden pred ostalimi, da smo lahko vse skupaj postavili. Ponosni, da smo samostojni in da v času priprav ni bila taka potreba po disciplini kot takrat, ko je bil tabor poln in smo se lahko šli kopat v neznano mrzlo bohinjsko jezero, ne da bi koga vprašali za dovoljenje.

Poleg prekrasnega travnika za tabor v Bohinju je tekel majhen potoček. Eno leto smo na delu potočka, kjer je bilo malo več padca, naredili majhno mlinsko kolo, na njegovo os pripeli kolo bicikla in nanj pritisnili stari dobri dinamo. Dinamo smo z žarnico pod ponjavo jedilnice povezali s cca 5 m žice. Kakšno zadovoljstvo, ko nam je v jedilnici tudi v trdi temi (včasih je bilo na svetu ponoči res temno) brlela majhna žarnica.

Zato smo se odločili, da bomo naslednje leto zagradili potok, da bomo čez dan akumulirali vodo, zvečer pa jo spustili, da bomo v jedilnici lahko brali. Potok smo potem res zajezili, Iskra avtoelektrika iz Nove gorice nam je podarila dinamo za kamion, peltonovo turbino je našel kolega v kleti, kupili smo še cevi in vse skupaj sestavili. Velik projekt, kar sanjal sem ga veliko dni. No na koncu, ko smo vse uštimali, se je turbina pričela lepo vrteti, takoj pa, ko smo na dinamo priključili napetost, da bi začelo proizvajati tok, se je turbina tako upočasnila, da nismo nič več spravili ven. Ves čas ob pripravah sem računal, ali bo potoček dajal dovolj energije, pa vedno sem nekako prišel do zaključka, da je vode in padca premalo. Pa vseeno sem bil prepričan, da bo prišlo do nekakšnega čudeža in da bo vsaj malo boljše kot z dinamom za bicikel. No ampak vsak neuspeh ima tudi stranske dobre posledice. Zajetje potoka se je potem še dolgo let uporabljalo za hlajenje pijače!

Zakaj to pripovedujem? Zato, da povem, kako sem se razvijal skozi življenje, da se pogledam, kakšen sem in zakaj je moj pogled na vodenje takšen, kakršen je brez poglabljanja znanja na tem področju vse do takrat, ko je postal Halcom že resna firma.

Vedno sem užival graditi nove stvari z velikim entuziazmom. Vedno sem moral ob sebi imeti prijatelje, ki so delili moj entuziazem. Po drugi strani pa nikoli nisem imel niti želje, niti talenta drugim ukazovati, kaj naj delajo. Vedno sem imel občutek, da bomo skupaj veliko naredili, saj sem bil prepričan, da moji prijatelji razmišljajo na enak način kot jaz. Da smo enakopravni tako v idejah kot v izvedbi idej in da vsak od sebe da vse, kar je v njegovi moči. Vsi ti mali projekti so nam bili vsem v veliko zadovoljstvo, pa čeprav marsikateri od njih ni uspel. Ampak ta notranja sila skupine, ki deli entuziazem, si popolnoma zaupa in se v celoti spoštuje, podira vse zapreke.

Nedavno sem bral knjigo Akrobati. Misel, ki jo ustanovitelj Dewesofta Jure Knez pove, me navdušuje. Jure pripoveduje takole: “Ko sem vodji podjetja, kjer sem delal …, predstavil idejo o preprosti programski opremi za meritve, jo je komentiral: “Jure, misliš, da se sam lahko kosaš z najboljšimi in najbogatejšimi na svetu, ki imajo na stotine razvojnikov?”, odgovoril sem: “NE VEM. AMPAK POSKUSIM PA LAHKO, A NE?”

To je tisto, kar je, še posebej za nas v Sloveniji, ki si stalno govorimo, kako majhni smo proti velikim razvitim narodom, najbolj pomembno. In navdušuje me, da se je prav ta miselnost pričela prijemati v zadnjih 10-15 letih. Verjeti, da si lahko prvi na svetu v športu (npr. Tina Maze, Luka Dončič, Tadej Pogačar, Andrej Roglič …), v podjetništvu (Dewesoft, Akrapovič, Pipistrel, KLS, NiceLabel, Mebor …), v zdravstvu, umetnosti in vseh drugih dejavnostih je osnovni pogoj za uspeh.

Če poskusim pogledati nase iz zornega kota želje, po biti najboljši, pa imam še od mladosti zavoro, ki jo sedaj na stara leta v bistvu cenim. Vedno sem pri svojih razmišljanjih želel vleči vzporednice med dogajanjem v naravi in dogajanjem v družbi. Narava je večna, zato se moramo od nje učiti in jo spoštovati. Za mene je eden od osnovnih pravil narave ravnotežje. Ne samo ravnotežje v danem trenutku temveč tudi ravnotežje v daljšem časovnem intervalu. Če vzamemo letne čase, pomlad se bo vsako leto vrnila, pa čeprav bo še tako mrzlo pozimi. Reka se bo vrnila v svojo strugo, pa čeprav bodo še tako hude poplave, ki bodo porušile vse bregove. In to ravnotežje sem vedno iskal tudi v medsebojnih odnosih. Osebno nisem bil nikoli kakšen strašen športnik, res pa je, da sem bil pri športih z loparji (badmintom, ping pong, squash) najbrž zaradi svoje velikosti bolj uspešen od povprečja. Z veseljem sem zmagal, vendar samo na začetku. Če sem videl, da mi gre predobro, sem namenoma popustil, ker mi je bilo lepše, če na koncu ni bilo ne zmagovalca ne poraženca.

Taka miselnost ni najboljša za vodjo današnjega časa, kje se vsi pehamo za hitrim uspehom. Pa vendar mislim, da ima ta miselnost lahko tudi pozitivne učinke. V podjetništvu namreč lahko tekmuješ tako, da izboljšaš vse procese, zmanjšaš stroške, izpelješ reforme in s tem premagaš konkurenco. Namesto tega pa lahko tekmuješ tudi sam s sabo. Ne vstopaš na področje, kjer je že veliko igralcev, temveč odpiraš nove niše, kjer si prvi, kjer tekmuješ sam s sabo. Kjer si pravi tekmec ti sam in s svojo vizijo, poslušanjem potreb trga in trdim delom izpopolnjuješ svojo tržno nišo. Kjer, kakor Jure Knez pravi “POSKUSIM PA LAHKO A NE?”

Tako postaneš lider v svoji niši, ne da bi pri tem premagoval konkurenco, stalno spremljal, kaj konkurenca dela, sledil njihovim idejam, da nas slučajno ne prehitijo in pri tem moral odigrati tudi kakšno umazano potezo. Če dosežeš to stopnjo samozavesti, je tvoja osnovna dejavnost razvijati in realizirati ideje na področju, kjer si lider. Kar je neprimerno bolj polno in lepo kot pa stalno s strahom gledati, kaj počne konkurenca.

Iz številnih svetovnih podjetniških zgodb tudi največjih korporacij se da marsikaj naučiti. Vsi poskusi družb (pa tudi političnih strank), ki so imeli za osnovni cilj premagati konkurenta, so se končali v propadu take družbe. Konkurenca je zdrava za vse, dokler jo gledamo kot pomoč pri izboljševanju samega sebe. Takoj pa, ko nas premami misel, da je naš glavni cilj premagati konkurenco, smo že na poti k propadu.

Piše: Matjaž Čadež

Preberite si več v knjigi HALCOM – Pogled v prihodnost >>