Piše: Matjaž Čadež
Od mladega sem rad delal v skupini, v timu. Vsak član tima mi je bil prijatelj. Ta timski duh se je najbrž še posebej razvil v taborniških časih, ko smo kot tim morali premagovati tudi kakšne večje težave, ko ni bilo mobilnih telefonov, vedno dostopnih avtomobilov ali drugih prevoznih sredstev. Znajti smo se morali sami in s skupnimi močmi rešiti marsikatero težavo.
Ko sem bil star okoli 13 let, smo s taborniki šli na zimovanje v Blejsko kočo na Lipanci. Z vlakom smo se pripeljali do Bleda, potem pa cel dan hodili najprej do Mrzlega studenca na Pokljuki, nato do Kranjske doline in na koncu smo se po snegu vzpeli do Blejske koče. Če se ne motim, smo hodili kakšnih 6-7 ur in bili pošteno utrujeni, ko smo prišli v kočo. Naslednji dan je bilo popolnoma megleno. Seveda smo se šli vseeno smučat. Takrat še ni bilo žičnic, temveč smo s smučkami hodili gor in se zapeljali na hitro dol. Smučarska oprema je bila izjemno skromna za današnji čas. Jaz vem, da sem imel smuči narejeni v mizarski delavnici iz hrastovih desk, za okovje sem imel “bindunge”, to sta dva pasova, ki sta ohlapno držala gojzerje na smučkah tako, da si moral biti posebej spreten, da si lahko obrnil smuči. Glede na to, da smo morali za vsak spust s smučami prestopicati celotno pot do vrha, je bilo tudi število presmučanih metrov izredno majhno. V težki megli sem z levo smučko zapeljal po eni strani grbine, z desno pa po drugi. Desna smučka se mi je zataknila v grbino, leva je šla naprej in še danes vidim, kako se mi je desna noga zavila okoli grbine kot vrtavka. Neskončno me je zabolelo še preden sem padel. Odvlekli so me v kočo in nikakor nisem mogel več stopiti na desno nogo. Nihče ni vedel, če se mi je kaj zlomilo, dokler ni prišel slučajno gorski reševalec, me pretipal in domneval, da imam spiralen zlom golenice. Starejši taborniki so dobili stik z vojaki na Pokljuki, ki so napovedali, da bodo z rešilcem prišli do Mrzlega studenca v petek. Do Mrzlega studenca iz Blejske koče pa me bodo starejši taborniki prepeljali na kmečkih saneh. Pot od Lipance do Mrzlega studenca je pa najprej do Kranjske doline izredno strma, potem pa do Mrzlega studenca zelo dolga po nepluženi cesti. Spomnim se, da je bilo zelo zelo mrzlo. Pa tudi priprave so bile zelo skrbne in vse – moje reševalce in mene – je bilo strah, če bomo prišli varni po dveh strminah. Akcijo je vodil najstarejši Matic Šuklje, kakih 5 let starejši od mene. Spomnim se ga kot karizmatičnega fanta z veliko pozitivne energije, ki ni kazal nobenega strahu. Bodril je vse skupaj tako, da so vzeli to akcijo kot tipično taborniško akcijo požrtvovalnosti. Dva fanta spredaj sta po strmini zadrževala sani s svojima hrbtoma spredaj, dva pa z vrvmi zadaj. Mene so privezali na sani, da ne bi padel. Takrat si nisem niti predstavlja, kaj bi ostalo od mene, če bi po the dveh strminah fantom ušle težke sani iz rok. Akcija se je po nekaj urah uspešno končala v gostilni pri Mrzlem studencu, kjer so me vojaki prevzeli v rešilni avto in me odpeljali domov.
Zakaj sem se spomnil na ta dogodek, ko sem začel pisati o mojem odnosu do sodelavcev. Najprej zato, ker ne bom nikoli pozabil kaj lahko srčnost ekipe doseže v dobro člana in s tem da zgled vsem ostalim in hkrati tudi zato, ker sem bil neverjetno presenečen nad komentarjem sotabornika, istih let kot jaz, ki je na glas razmišljal o moji reševalni ekipi: “pa kako se jim da izgubiti cel čudovit sončen dan za reševanje Matjaža? Zakaj raje ne pokličejo za pomoč koga druga, da bo rešil Matjaža”.
Mogoče me je prav ta dogodek še bolj prepričal, da je zdrav sodelujoč timski duh najbolj pomemben v življenju. Tako za doseganje ciljev kot tudi za odlično osebno počutje.
Zato mi je bilo vedno pri vodenju najbolj pomembno, da se sodelavci dobro počutijo, da vodenje ni ukazovanje, temveč vzpostavljanje pozitivnega timskega duha, ki lahko premika gora. Za tak timski duh pa je potrebno vzpostavljati tak odnos med sodelavci, da se vsak od njih počuti potreben in spoštovan. Da se znotraj tima ne vzpostavlja konkurenca, da je odnos med sodelavci stalno odprt, transparenten in da se nikoli ne skriva nobenih informacij. Da lahko vsak posameznik najde svoj prostor in svojo vlogo, ki jo najraje izvaja, v timu. Jasno je, da smo si ljudje različni in da lahko tudi v timu prihaja do trenj. Sam verjamem, da v vsakem timu nekdo prevzame iniciativo, nekakšno vodilno vlogo, pa ni potrebe, da je tak človek tudi uradno vodja tima. Pomembno pa je, da ima vsak tim nekakšnega “starešino”, ki ga vsi člani tima spoštujejo v trenutkih, ko je treba razčistiti kakšno razpoko ali razrešiti problem, pri reševanju katerega imajo člani tima diametralno različne poglede. Vloga te “starešine” ni v tem, da se odloči za eno ali drugo stran, temveč v tem, da moderira razpravo tako, da se pri končni odločitvi nihče ne čuti zmagovalec ali poraženec.
Čeprav sem bil sam velik garač, sem si vedno želel, da se sodelavci ne izčrpavajo na delovnem mestu in da jim ostaja prosti čas za osebno življenje. Še posebej sem to poudarjal pri tistih z mlado družino. Tudi sem si predvsem pri zelo mladih zavzemal zato, da dokončajo študij, kar se mi ni posrečilo vselej, in da se stalno tudi s podporo Halcoma še naprej izobražujejo. Halcom je tudi organiziral različna izobraževanja tujih jezikov pa tudi mehkih veščin, ki jih je težko posamezniku poiskati ali plačevati. Pri sodelavcih sem si vedno želel, da osebnostno rastejo skupaj s Halcomom.
Ko je število mladih družin pričelo naraščati smo pričeli na novoletnih zabavah predstavljati vse najmlajše “Halcomov(k/c)e”, ki so se rodili v tistem letu. To število se je začelo nenadoma hitro povečevati, saj je bila večina sodelavcev v primerni starosti, zato sem razmišljal, kako bi te mlade starše razbremenil skrbi za vrtec. Še posebej sem bil pa navdušen, ko se nam je pokazala priložnost, da bi ta vrtec lahko bil po metodologiji Montessori. Če sem prav seznanjen, so bili prav vsi starši, ki so imeli svoje otroke v Halcomovem vrtcu Montessori, navdušeni nad njim.
Piše: Matjaž Čadež
