VIRUS IDEJ

Maša Vidmar

Nona

Vstopila je v bolniško sobo in stopila k nonini postelji. Prisedla je k njej in jo prijela za zgubano, a toplo dlan. Dotik njunih dlani jo je spomnil na dolge pogovore po kosilu, v katerih je noni pripovedovala o svojih življenjskih tegobah, ona pa ji je pozorno in s posebno toplino prisluhnila.

Nona je vrnila stisk dlani in ji dejala: »Poslušaj me, mila moja, prišel je moj čas. Ne bodi jezna nanj, tudi jaz nisem. Poskusi videti, kar vidim jaz. Vem, da izguba prinese žalost, a obenem prinese tudi veliko hvaležnosti za vse, kar je bilo. Ko odidem, bo to našo družino zelo zaznamovalo, a če pogledaš širše, je to zgolj del življenjskega cikla.«

»Ne, ne, ne …«, so jo prevevale misli, »nona, ne govori tega …«

Nona je nadaljevala: »Globoko verjamem, da je prišel z namenom, da izpolni našo skupno željo, željo človeštva. Veliko željo, o kateri se je veliko govorilo potihoma in le malo naglas – da se svet upočasni. Tako ni šlo več naprej, vse je bilo prehitro, preveč naglas, preveč intenzivno … In tako je mali virus dosegel nekaj nepredstavljivega: zaprtje šol in vrtcev, gostinskih lokalov, trgovin, odpovedi športnih, kulturnih in zabavnih dogodkov, zaprtje meja … Morda je to težko uvideti, a virus je izpolnitev naše velike želje in blagoslov za človeštvo v – milo rečeno – nenavadni preobleki. Je velika priložnost za spremembo, ki smo si jo že dolgo želeli, pa nismo znali priti do nje, saj nas je sistem, katerega del je sicer vsak od nas, stalno preusmerjal na stare tire. A virus se je dotaknil tudi njega. Pritisnil je na gumb … kako se že reče, ko nagaja računalnik … aha, reset

Ob spominu na dni, ko je nono učila osnovnih računalniških spretnosti in ko računalniška miška in nonina roka nikakor nista našli skupnega jezika, se ji je na obraz prikradel širok nasmešek.

Vrnila se je k noninim besedam: »Virus je posameznika in celoten sistem povabil, da se vrneta k sebi. Šele v tišini svojega doma in s človeku prijaznejšim tempom bomo lahko spoznali, kako malo od vseh na videz nujno potrebnih dobrin zares potrebujemo in kako pravzaprav že vse imamo. Občutili bomo hvaležnost, moč človeške bližine in spoznali še kaj, od česar smo bežali v svet … če bomo le želeli. Premislili bomo, kakšnih vrednot in sveta si želimo in ga s svojimi mislimi in dejanji sooblikovali. V bistvu ga že – priložnost je tu. Spomnila nas bo na stare resnice, ki človeka pojmujejo kot bitje skupnosti in narave ter na to, da nič ni večno in da človek ne odloča o vsem; pravzaprav sploh nimamo nadzora – čemu torej vsa skrb in napetost? Čutim, kako se v nas prebuja občutek povezanosti in solidarnosti … Kako se v ljudeh prebuja ustvarjalnost, ki v vsakdanjem tempu in ob številnih obveznostih ni prišla do izraza. Lepo je.«

Za trenutek je občutila lepoto, o kateri je govorila nona.

Ta je po kratkem premoru spet našla rdečo nit: »Ne razumi me napak – močno cenim ves trud, ki ga v obvladovanje situacije vlagajo vlade in civilne iniciative. To je nujno potrebno. A obenem je dobro uvideti in se zavedati, da virus ni naš sovražnik. Ni nas prišel uničit, prišel nas je nekaj naučit – ko izhod iščemo v tej luči, vidimo in najdemo drugačne rešitve, ki oblikujejo drugačno prihodnost. Seveda je virus s sabo prinesel tudi vrsto stisk, ki pestijo človeka. Žal mi je za vse ekonomske, zdravstvene, socialne, duševne in druge stiske posameznikov in družin, tudi naše – vsak dan se spomnim nanje in na nas v molitvi. V tvojih očeh vidim žalost in zaskrbljenost. V teh trenutkih je težko razumeti, kaj dobrega prinaša ta situacija. A vem, da ni naključje, da virus močno prizadene predvsem nas, starejše, medtem ko ste mlajši tako rekoč varni tudi, če se okužite in zbolite. Niti ni naključje, da je bolj prizadet zahodni svet. Verjemi, da bo narava vedno modrejša in močnejša od človeka. Z vso svojo mogočnostjo vstopa v praznino, ki jo je povzročilo človeštvo, ki se je po dolgih letih lomastenja in vojn naposled umaknilo v svoje domove. Midve pa ostajava povezani – tu in tam.«

Ostala je brez besed. Šele zdaj je doumela, zakaj so bila kosila pri noni vedno tako pomirjujoča. Njena milina, modrost in popolno zaupanje v življenje so bili namreč nalezljivi. Tudi tokrat je začutila, kako nanjo počasi lega mir, kako občutki varnosti, zaupanja in ljubezni lahkotno polnijo njene celice. Pogrešala bo to. Nona jo je pogledala in močno stisnila njeno dlan. Čutila je, kako sta se se svetlobi njunih teles prepletli, kako je nonina modrost pronicala v njeno telo. Poljubila je njeno dlan. Nona je zaprla oči, njeno dihanje pa je bilo vedno počasnejše, dokler izdihu ni več sledil vdih.

Knjiga VIRUS IDEJ je inspiracija vsem, ki se vrtijo v krogu obupa, strahu in žalosti. Pokaže nam, kako biti sam sebi motivator, kako zagnati pozitivno naravnanost znotraj našega ustroja.

Naročilo knjige >>

MALA KNJIGICA SMEHA IN NAVDIHA

<p style=”text-align: center;”>Brezplačna knjigica, ki vas bo nasmejala in navdihnila. V njej boste našli nekaj za srce, nekaj za razmislek, nekaj za um, nekaj za dušo …</p>

KLIKNITE ZA PRENOS