Piše: Sabina Košmrl >>

Danes sem se zbudila 8.00 zjutraj, moji šolarki pa tudi.

Ko sem se vsa skuštrana opotekla v otroško sobo in jima hitela razlagati, koliko je ura, je starejša skočila iz postelje, se začela oblačiti, tekla v kopalnico, vmes pa se drla name: “Sem ti rekla, da naredi budilko!” Jaz sem se drla nazaj: “Vem, oprosti! Bila sem prepričana, da mali ne bo spal tako dolgo!”

Naenkrat je že hitela ven. Do takrat, ko mi je iz šole poslala sms, da ni zamudila, se je mlajša komaj v solzah skobacala iz postelje. In mali se je zbudil.

Nekako sem jo z zvijajočim dojenčkom v naročju hotela prepričati, da se hitro uredi, a je protestirala: “Ne bom šla, sram me je, smejali se mi bodo, kregana bom!”

Razumela sem jo. Še kot odrasli se mi je kdaj zgodilo, da sem ga kje pihnila mimo, potem pa iskala možnosti, kako bi se izognila/izgovorila/preložila odgovornost.

Izračunali sva, koliko časa ima do druge ure, ker za prvo je bilo že prepozno.

Pogovarjali sva se, da ni konec sveta, da včasih kdo naprimer zaradi ortodonta pride uro kasneje, a se mu nihče ne posmehuje. Strinjala se je in pomislila, da bi napisali, da je bila pri otrodontu.

Kolikokrat delamo to odrasli?

Izgovarjamo se, celo zlažemo, prikrojimo resnico, valimo krivdo na druge … da ne bi bili nič krivi, da se nam ne bi smejali, da ne bi čudno izgledali?

Rekli sem ji: “Tega ne moreva. To je laž. Kaj bi se zgodilo, če poveš po resnici – da smo zaspali, ker smo bili prepričani, da ne potrebujemo budilke, ker se naš dojenček zbuja prej?”

Solze. “Smejali se mi bodo.”

“Ja, in? Saj je res malo smešno. Kako smo vsi spali, ker je mali spal. Lahko se smejiš z njimi.”

Malo manj solz. “Učiteljica bo rekla, da to ni izgovor.”

“In prav bo imela. Saj bi res morali vedeti, da se ne moremo zanašati na malega in da je res zelo pomembno, da ne zaspimo. Priznaj ji, da veš, da ima prav in da bomo od zdaj naprej bolj previdni in dosledni.”

Konec solz. “Zdaj me pa več ni sram.”

Koliko bolj enostavna življenja bi imeli, če bi sprejemali stvari in šli odkrito in pošteno s tokom?

Več zanimivih zgodb tudi v knjigi SRČNI UČITELJ >>