Ko se pogovarjate z nekom, ga vprašajte, kaj dobrega bi se mu lahko ta trenutek zgodilo. Popraskal se bo po glavi in se globoko zamislil. Šele potem bo lahko prišel na dan z dobrimi stvarmi. Pa si kljub temu kaj več od tega, da bi zadel na lotu, ne bo uspel domisliti. Pa mu recite, naj vam pove o slabih stvareh, in v sekundi vam bo zdrdral cel seznam stvari, ki bi lahko šle narobe. Komaj ga boste ustavili. Je z njim kaj narobe, da je tako črnogled? Niti ne.

Ljudje smo dejansko bolj usmerjeni v negativne stvari kot v pozitivne, in to z razlogom. V pradavnih časih so morali biti naši predniki pozorni na vse nevarnosti, ki so prežale nanje. Če niso bili, so kaj kmalu lahko končali kot kosilo sabljezobemu tigru ali tarča bojevnika iz sosednjega plemena. Zato so morali biti ves čas osredotočeni na nevarnost. Na grožnje. Le tako so lahko preživeli. Po vseh dolgih tisočletjih evolucije pa naši možgani delujejo še vedno popolnoma enako. Največjo pozornost posvečajo grožnjam in poudarek dajejo negativnosti. Kot čuječ stražar iz visoke »trdnjave«, imenovane amigdala, so vedno budni in ocenjujejo vse, kar bi lahko bilo slabo za nas.

Zato se moramo zavestno prisiliti, da razmišljamo o pozitivnih stvareh! Namenoma moramo svoje misli polniti z dobrimi stvarmi in slabe metati ven. Ne smemo dovoliti negativnim stvarem, da nadzorujejo našo energijo. Ne smemo obtičati v energiji negativne vibracije. Vedno gre za to, kaj občutimo ta trenutek. Vsak trenutek. In če bomo imeli misli napolnjene z negativnostmi, ne moremo privlačiti pozitivnosti. Ni prostora za oboje.

Dokler ne spravimo negativnosti iz sebe, ne bomo mogli prejemati česarkoli drugega.

Iz knjige UČBENIK USPEHA >>