Iz knjige Srčni učitelj, Sabina Košmrl >> 

Čeprav živimo v eni najbolj razvitih družb, kjer nam na stotine naprav in pripomočkov olajšuje vsakdanja opravila, se zdi, da ne živimo kaj bolj lahkotno, radostno in sproščeno kot generacije pred nami, ki vsega tega udobja niso poznale. Celo nasprotno: tesnoba, stres in obremenjenost niso več prihranjeni niti našim najmlajšim.

»Ne uči otrok, kako biti bogat. Uči jih, kako biti srečen. Ko bodo odrasli, bodo tako poznali vrednost stvari, ne zgolj njihove cene.« Victor Hugo

Korenine vsake družbe, države, sveta smo mi. Ko bo prebujenih ljudi več kot tistih, ki živijo na avtopilotu, bomo priča čudežem. Čudežem, ki si jih v sebi vsi močno želimo, saj smo vsi le – čuteči ljudje.

Vzajemno spoštovanje dela čudeže. Jaz cenim njih, njihovo delo, pozornost in trud, oni pa cenijo moje delo, mi prisluhnejo in me upoštevajo kot avtoriteto.

Mora torej biti učitelj avtoriteta? Da. Sposoben mora biti voditi uro in ohranjati mir. Vendar lahko pri tem izbira načine, kako to doseči. »Stari« načini so že izžeti. Potrebujemo srčne učitelje, ki razumejo, kaj je njihovo poslanstvo in kakšen vpliv imajo na otroke.

Ko mi kljub vsemu kdaj še spodleti in mi ne uspe ostati mirna, se poskušam ustaviti takoj, ko je to mogoče. Ko se uspem zbrati, se z otroki o tem pogovorim. Prevzamem odgovornost za svoj izbruh in pojasnim: »Ta situacija je bila preveč zame in nisem zdržala. Se opravičujem. Moj cilj in želja sta, da rešujemo zadeve zrelo in v sodelovanju.« Velikokrat spontano sledijo zgledu in znajo tudi oni prevzeti odgovornost – priznati, kje so šli oni s svojim vedenjem čez mejo.

Mladi izjemno cenijo poštenje in zelo hitro dojamejo, zakaj je treba sprejeti učiteljeva navodila, če mu ta zna razlog ustrezno razložiti.

Če zahtevamo pozornost preprosto zato, ker si lastimo superiorni naziv, smo se že zapisali porazu. Otroci morda nimajo še toliko znanja kot mi, a izjemno dobro čutijo in zaznavajo.

Ste se kdaj ujeli, da kričite na otroke, naj ne kričijo? Da jim vsi vznemirjeni ukazujete, naj se umirijo? Jim pridigate, kako morajo biti dosledni, sami pa ne držite obljub in ne izpolnjujete svojih zaobljub? So slišali besede in popravili vedenje ali se le odzivajo na zgled in tako zgolj bijemo bitko z mlinom na veter? Otroci bolj posnemajo, kot poslušajo.

Za otroke (in nasploh za ljudi) šteje to, kar začutijo. Če stoji pred njimi radostna oseba, ki s svojim žarom dokazuje, da zna živeti in ve, kaj govori, mu bodo samodejno prisluhnili. Druge bodo izključili, saj ne bodo želeli tvegati, da bi jim postali podobni. Učitelj naj bi bil tisti, ki kaže pot, ki predstavlja luč. Koliko nas dejansko žari in kaj lahko naredimo za svoj žar?

Kdor pozna svojo resnico in jo živi, je svoboden, srečen in uspešen. Kdor svoje resnice ne pozna ali si je ne upa živeti, je ujet in nesrečen. Ocene so le še en umeten izum, ki človekovo pozornost namesto vase preusmerjajo v zunanje dosežke.

Izobrazba JE pomembna – ne razumite me narobe. Znanje je ključnega pomena. Delovne navade so nujne. Vendar tu se šele začne. To je samo podlaga in izhodišče.

»Vaši otroci niso vaši otroci. So sinovi in hčere Življenja samega. Prišli so preko vas, a ne iz vas. In čeprav so z vami, niso vaša last. Lahko jim daste ljubezen, toda ne svojih misli, kajti oni imajo svoje lastne misli. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.« Kahlil Gibran (iz knjige Prerok)

Kako naj bo človek veder in prijazen, če opravlja delo, ki ga sovraži? Kako naj bo človek sproščen in iznajdljiv, če v šoli ni uril drugega kot pomnjenje podatkov?

»Beri več knjig in manj objav na Facebooku. Glej več v oči in manj v računalniški zaslon. Dotakni se več rok in manj naprav. Več ljubi in manj sodi.« Dulce Ruby

»Življenje je kot najtežji šolski izpit. Mnogo ljudi pade na tem izpitu, ker prepisujejo od drugih, a ne vedo, da ima vsak svoj unikaten izpitni vprašalnik.« Jay Shetty

Postanimo najboljša različica tega, kar si želimo za svojega otroka. Potem pa jim preprosto zaupajmo, da si tudi oni zmorejo ustvariti čudovito življenje!

Morda je čas za novo družbo. Družbo, kjer znata zakonca težave reševati v ljubezni in se navsezadnje tudi ljubeče raziti, če ugotovita, da je to zanju najboljša izbira. Družbo, kjer mamice ne jokajo kot majhni otroci, ker jih otroci užalijo, in družbo, kjer se posamezniki zavedajo, da imajo v sebi več moči za vsesplošno zdravje in dobro počutje, kot jo ima tableta. Družbo, kjer se vsak posameznik zaveda, da ni sam na tem svetu, ampak odgovorno sobiva z drugimi. Družbo, kjer prevladujeta ljubezen in sočutje. Družbo, kjer so v najglobljih zapisih vsakega posameznika zakoreninjene vrednote poštenosti, dobrote, sočutnosti, poguma, pomoči sočloveku, zvestobe, predanosti …

In družbo, kjer bomo spontano podelili nasmešek sočloveku, pobrali papirček s tal, delili tople objeme in iskrene stiske rok, kjer bomo jedli zdravo hrano in se gibali na svežem zraku. Kjer bomo sledili svojemu srcu in z radostjo opravljali delo, za katero smo bili poklicani.

Preberite si več v knjigi SRČNI UČITELJ, avtorica Sabina Košmrl >>