V enem izmed postov so mi očitali “nepreverjena laična natolcevanja”, ko kot svoboden državljan poizvedujem za zadevami, ki se bodo sprejemala na državnem nivoju in ki imajo moč resno ogroziti zdravje nas vseh.
Se spomnite onega občutka iz otroštva, ko so vam v šoli ali pa kje drugje starejši dali vedeti: “Kdo pa si ti? Kako pa se pogovarjaš z menoj? Daj no, zberi se, kam pa segaš? A veš, kje je tebi mesto?”
Vidim, da se tudi odrasli še velikokrat tako počutimo.
Prav to – ti nepretočeni občutki sramu, zadrege, majhnosti, nepomembnosti, prezrtosti, nesposobnosti, nas še mnogo let kasneje, ne glede na izobrazbo in dejanske sposobnosti ustavljajo, da se ne upamo zares pokazati, izpostaviti, zahtevati odgovorov in se postaviti zase, terjati svojih pravic in prevzemati odgovornosti.
Koliko celjenja sveta se zgodi skozi celjenje posameznika?
Kako drugače je videti svet z ljudmi, ki znajo stati na svojih nogah, ki so v stiku s svojo močjo in se zavedajo, da imajo glas, da so pomembni?
Koliko bolj ljubeč svet je to?
Koliko manj se v takem svetu prepušča odločanje le “vrhu”, ker spodaj smo itak majhni in nepomembni?
Sploh nismo majhni in nepomembni, dragi moji. No – smo, dokler to verjamemo.
Kot profesorica vsem vam sporočam: dovolj pametni in sposobni ste (pa ne glede na vaš spol, socialno ozadje, izobrazbo, leta in poklic), da se lahko postavite zase.
Ja, lahko nagovorite vlado. Ne pozabite: čisto in prav zares je vlada v službi nas in ne obratno.
In nihče nas ne zasužnjuje – sami s svojim pomanjševanjem in neukrepanjem prepuščamo odločitve drugim.
Piše: Sabina Košmrl Kaučič, avtorica knjige SRČNI UČITELJ >>
