Biti v stiku s samimi seboj pomeni Zaupati glasu, ki je v nas. Prepustiti se moramo temu Zaupanju. Kot slepec, ki ga vleče labradorec – slediti vleku brez zaviranja.

Informacijam, ki jih dajejo telo, duša in srce, je treba verjeti. Da bi jim verjeli, jih moramo najprej slišati. Da pa bi jih slišali, jih moramo najprej pozvati k besedi. Same sebe je treba pozvati k besedi. Si prisluhniti s pravo težnjo po tem, da bi se razumeli. In tudi, ko že menimo, da se razumemo, se moramo sami s seboj znova pogovoriti. Pogovarjati se moramo toliko časa, dokler ne dosežemo uvida v tisto, kar je avtentično – naše lastno mnenje, naše lastno doživljanje in naše lastno hotenje. Očiščeno vsega, kar ne izvira iz nas. Oprano težnje po vtisu.

Ljudje, ki niso v stiku s samimi seboj, doživljajo svojo notranjost kot neko zvočno, vizualno in čustveno kakofonijo. Čutenja bodisi doživljajo intenzivneje bodisi jih sploh ne zaznavajo. Niso zmožni opisati čustva. Niso zmožni ukrepati glede njega, kajti ne zavedajo se, da je čutenje kompas, ki ti kaže smer. Ki ti kaže nevidno zajlo življenja.

»Narobe čutiš,« se glasi pogosta fraza, ki jo ljudem pripovedujejo drugi, včasih z najboljšimi nameni. Tvoji drugi bi ti namreč želeli, da nisi v stiski. Da ne čutiš bolečine. A vendar jo potrebuješ, da ti pokaže, kam ne. Od kje umik.

Kakofonija čutenja, mišljenja in delovanja v človeku ustvarja notranje tenzije in ni nenavadno, da se ljudje v stiskah poslužujejo tehnik umika ali odmika oziroma t. i. izklopa. Kabel je treba enostavno potegniti ven in ugasniti ta zvok. Ta šum.

To nevzdržnost.

Priklopimo raje kabel za televizor in se popolnoma potopimo v nek drug svet. Neko drugo zgodbo. Neko drugo mesto.

Zahvaljujoč zrcalnim nevronom se ob gledanju televizije naše telo počuti, kot da vse te situacije zares doživlja, in sicer nekje v intenzivnosti desetih odstotkov realnosti. Dovolj za res bazično potrebo po zadovoljstvu.

A utišani.
Izklopljeni.

Postavljanje meja je težko. A vloga kontrole je res edino tam, na meji – postati mora res zahtevna, kruto zahtevna mejna kontrola. A mejam je lažje slediti kot postavljati svoje. Dvajsetkrat zaporedoma poveste, da boste storili X, če se bo zgodil Y. In ko se zgodi X, morate držati besedo. Držati besedo pa je včasih boleče. Ljudje se raje vpletamo v iste konflikte z istimi osebami ravno zaradi težnje po Kontroli zunanjega. Ker je naša Kontrola pač mnenja, da je to edina oseba in je ta način edini način.

Kontrola ne upa tvegati ničesar.
Zapomnite si to.

Kontrola nikoli in nikdar ne upa tvegati ničesar.
Na primer tega, da bi izgubila osebo. Doživela izgubo. In izkusila bolečino.
Tega nikdar ne bo dovolila.

A ko jo enkrat dobite na svojo stran, ko Kontroli dopoveste, da je njena naloga varovati področje notranjih meja, bo v svoji popolnosti zaživela. Našla bo smisel svojega obstoja. Končno bo njeno poslanstvo izpolnjeno.
Pridno bo delala.

Lahko se boste zanesli nanjo, da vam bo vedno povedala kam.

Iz knjige VERJEMI V SVOJ GLAS, Meta Grošelj >>