Joj, kako težko je pisati o sebi … Meni je veliko laže in udobneje biti na drugi strani. Poslušati zgodbe sogovornikov in jih predajati bralcem. In ko me je Petra pocukala, da pa želi izvedeti nekaj o meni, se mi je kar malce zataknilo.

Sama sebi se sploh ne zdim tako zanimiva, da bi kdo hotel kaj več vedeti o meni. Najbrž tudi zato raje pomagam drugim in sem se lotila pisanja knjige.

Pri svojem delu imam veliko opravka z »znanimi« Slovenci, kolikor je pač v Sloveniji to mogoče. In ker je ta naša dežela majhna, se prej ali slej vsi spoznamo in sodelujemo. Veliko jih je, kot sem tudi že vse življenje sama, s.p.-jevcev. In se vsak po svoje borimo, da preživimo. Včasih nam gre bolje, včasih slabše, ko pa človek gleda na facebooku, instagramu in drugih pogruntavščinah sodobne tehnologije, se predstavljajo kot lepi, bogati in uspešni … Nekaterim gre dobro, večini pa ne tako.

In to je bila tudi ideja moje knjige SVOBODA – breme ali privilegij. Z njo sem želela ljudem pokazati, da so tudi tisti, ki jih tako občudujejo, samo ljudje. Z vsemi lepimi in manj lepimi stvarmi v svojem življenju. Da jim je ravno tako hudo, se soočajo z zmagami in porazi, se smejijo in jokajo. Pri meni je bilo veliko vsega . V vsem življenju, v letošnjem letu pa sploh.

Prav noro se mi zdi, koliko vsega človek lahko spravi v eno leto, mesec, dan, celo uro. In zdi se mi, da bi bilo škoda to zamuditi. Toliko stvari me zanima, da komaj najdem čas za vse. Ena prijateljica mi je nedavno rekla, da počnem toliko vsega, da me še angeli ne morejo ujeti, ker sem prehitra.

Ampak zdi se mi, da je treba poskusiti čim več stvari – seveda tistih po pameti, kot me je učila modra stara mama, ki je v mnogo čem imela prav, tudi pri tistem, da se ni smiselno kregati, ker se »pod kovtrom vse zgliha«. Tako poskušam izkoristiti čim več možnosti in se iti potepati po svetu, saj me vsakič znova obogatijo daljne dežele in njihovi ljudje.

Neizmerno sem radovedna, stvari poskušam razumeti in brskam tako dolgo, da pridem do odgovorov. Sem pa tudi hudo nemirna. Od malega. To je šlo mojim staršem precej na živce, pogosto smo si bili v laseh, saj so me le stežka umirili, pa še takrat sem stvari naredila po svoje. Itak me niso razumeli. Storili so vse v dobri veri, da mi bo v življenju najbolj prišlo prav, če bom ubogala in bila pridna. Dostikrat mi je to dobro služilo, še večkrat pa sem jih dobila po glavi. Zadnjih deset let se precej trudim, da se »odučim« te pridnosti in ubogljivosti, da še bolj razmišljam s svojo glavo in srcem. Sledila sem mu, ko sem svoj nemir in energijo vložila v tek. Ko sem se pred skoraj desetletjem in pol kot mama samohranilka z majhno hčerko prvič organizirano lotila tekaške vadbe in organiziranih treningov.

Umirim se edino za knjigami. Že od malega jih dobesedno požiram. Skorajda je ni knjige, ki mi ne bi bila zanimiva in se iz nje lahko kaj naučim. Ko se potapljam v domišljijski svet, čutim, da fantazija nima meja. Tu ti resnično življenje ne pride do živega.

Moja najstniška hči se dostikrat pritožuje, da je njena mama knjižni molj. Njen svet je drugačen. Ne diši pa ji preveč niti to, da je novinarka, ki »nosi« službo domov – vsa ta vprašanja … Ampak sem vesela, ko »dobi« dar govora in mi zaupa doživljanje sebe in sveta. To, da se tako dobro razumeva, je največje bogastvo, ki zahteva veliko razumevanja, pogovorov, pa tudi kot mama biti tiho, samo biti prisoten in poslušati …

Zelo rada se družim z ljudmi in spoznavam njihove svetove. Od čisto vsakega se lahko kaj naučiš. Vesela sem, da imam svoje tekaške prijateljice, s katerimi gospe v najboljših letih premagujemo kilometre in si postavljamo vedno nove izzive. Teka se lotevamo drugače od moških: superge, pajkice in majica morajo biti vsaj malo lepe in usklajene, hitrost nam ni toliko pomembna, bolj pomembno je to, da po dvajsetih ali tridesetih kilometrih teka rečemo, joj, samo še to ti moram povedati. Tako je bilo tudi na nedavnem maratonu v New Yorku. Enako je, ko gremo v hribe. Naravne lepote so v dobri družbi še lepše in bolj doživete.

In za konec: obožujem in občudujem moje mačke. Njihovo samozavest, samozadostnost, pa tudi neskončno crkljanje. Toliko lepega nam dajo, da se mi zdi, da jim ne bom mogla s še tako lepo skrbjo tega nikoli vrniti.

Andreja Comino, avtorica knjige SVOBODA – breme ali privilegij >>