Piše: Tamara Andrašič
Velikokrat slišim pripovedovanja, kako so mladi leni in se jim prav nič ne ljubi, da samo igrajo igrice in podobno. Naslednja zgodba je ena izmed tistih, ki govori nasprotno. Je dokaz, da temu le ni tako.
Predstavljam vam Matica, študenta arhitekture in obenem podjetnika. Matic in njegova zgodba sta me takoj navdušila. Zakaj? Ker je ta mlad fant zelo prijeten, prijazen, nič mu ni težko narediti, z veseljem sodeluje v pogovoru, kljub temu, da je konstantno v pogonu. Ves čas nekaj ustvarja. Čuti se njegova strast po odkrivanju in spoznavanju novega. Rekla bi, da ima neko posebno strast do življenja.
Fotograf: Domen Zupančič (moj portret)
Matic Benet zaključuje študij arhitekture in nekje vmes se mu je odkrila tudi njegova poslovna pot.
Z veseljem pove: “Sem umetniški tip. Enkrat, kar tako, za foro, sem šel na delavnico s keramiko. Na poti domov iz delavnice sem brez razmišljanja takoj kupil paket gline in začel ustvarjati.”
Zanima me, kaj ga je tako navdušilo. V isti sapi kar pripoveduje, da je ta stik z naravnim materialom nekaj posebnega. “Kot da sem dejansko v naravi, glina je danes zame kot joga, noro dobro je, ko tudi več ur pozabim gledati na telefon, to je nenormalno.
Sprva sem naredil nekaj skodelic in jih v šoli dokončal. Želel sem, da jih imamo pač tako, zgolj za domačo uporabo. Potem sem svoje izdelke in potek dela delil na spletu. Slike izdelkov in ideje so bile ljudem všečne. Čuti se neka ljubezen do dela. Zdelo se mi je res super, da ljudje to vidijo podobno kot sam. S tem sem dobil dodatno potrditev.
In potem prelomna točka. Kupil sem čisto svojo peč za žganje glinenih izdelkov. Našel sem prostor. Potem se je naprej kar razvilo samo od sebe.
Konec leta 2018, pol leta za prvim stikom z glino, sem prodal svoj prvi krožnik. Prvi kupec je bil nekdo od sorodnikov. Zahvaljujem se za takratno podporo in tudi danes za vso pomoč družini, ki sodelujejo iz vseh strani. Velikokrat gredo namesto mene v tiskarno, na pošto ali uredijo dostavo.
Ob prvi prodaji svojega izdelka je bilo zanimivo – čutil sem strah in navdušenje hkrati. Na splošno me je bilo precej strah tega, ker ne moreš vedeti ali bo ljudem všeč tvoja zamisel samo trenutno in se sprašuješ ali bo čez pol leta še sploh aktualno. V tistem trenutku nisem vedel, kaj pričakovati. Na skrivaj sem upal, da ljudem ne bo postalo kar brez veze. Verjetno je pri vseh ustvarjalcih prisoten podoben strah, ker je pač tako, da teh izdelkov ne rabimo nujno, ne veš, kako bo, trg se spreminja, zanimanja ljudi se spreminjamo … Ampak vseeno se vržeš v vodo, plavaš in se prilagajaš in to je to.
Ljudje se spreminjajo. Naši interesi so drugačni iz leta v leto. Vedno se učimo novih stvari.
Začel sem z izdelavo krožnikov. Sedaj skupaj z Nino Šiler delava sveče. ( smeh) Ideje pridejo, sam raziskujem naprej, ker bi zase vedno rad le najboljše. In tako en del tega ponudim tudi drugim.
Fotograf: Mojca Klepec (keramika)
Najboljši nasvet se mi zdi: Vztrajajte na svoji poti. Vzponi in padci v življenju pač pridejo.
Pride dogodek, kot je božični Art market, kjer sem bil izbran za sodelovanje med mnogimi ustvarjalci. Prodali smo več kot 100 sveč. Takšni vzponi nam dajo zagon za naprej in potrditev, da delamo dobro in prav. In to nam pove, da je vredno slediti sebi še naprej.”
Kaj te žene naprej, da ustvarjaš?
“S svojim delom se izklopim, uživam. To mi je pomembno. In tudi veseli me to, da pokažeš svojo idejo in so ljudje ob tem navdušeni. S tem pustiš nekaj v svetu. Polnijo in za naprej navdušijo me vse pohvale, ki jih dobim. In najpomembneje: Sebi hočem dobro in zato dobre izdelke ponudim tudi drugim.
Primer sojine sveče. Zakaj bi jaz ali kdo drug kupil navadno, ki škoduje zdravju, ima umetne dišave, barve … če lahko uporabljamo zdravo alternativo? Boljše je za naše zdravje in naravo. In to ni samo sveča, ampak je tudi posodica, ki jo lahko uporabljamo. Ni odpadka, kar je spet dobro za človeka in planet.”
Zelo odrasle in podjetne odgovore sem dobivala od tako mladega fanta … Ob tem sem bila seveda radovedna ali pogreša kaj tisto klasično študentsko življenje? Simpatično se nasmeji in pove, da nikoli ni bil prevelik žurer, da tega ne pogreša, ker se mu zdi potrata časa. “Čas raje izkoristim za kakšno delo in razvijanje novih ideje. Družim se z ljudmi, ki jih ima rad in s tem sem zadovoljen. Kaj naj dodam?” Spet sem pozitivno presenečena nad razmišljanjem.
Pomislila sem ali je čez celoten čas pogovora mlad podjetnik in hkrati študent sploh kaj pojamral?
“No ja, čisto malo glede papirnate vojne, o vseh zakonih, davkih in številu registracij.” To je bil izziv za Matica, saj teh znanj ni imel, so pa nujnost, ki pride zraven, če želiš imeti svoje podjetje. Matic pove, da je na splošno izziv časovno usklajevati vse šolske in poslovne dejavnosti, vendar, če si dobro organiziran in se zavedaš, da je včasih potrebno delati več kot 8 ur na dan, vse gre. Pove, da včasih pa že trpi socialno življenje ampak je vredno, če te delo izpolnjuje.
“Naj vas ta uradni del ne odvrne od vaših idej. Le pogumno!”
Poglejte si njegove čudovite izdelke >>
