J: »Česa pa so te naučili menihi v Burmi?«

P: »Bolj nune. Menihi so bili na drugem koncu meditacijskega centra. No, ko sem že pomislila, da bi lahko kar živela v tistem čudovitem občutku miru, sproščenosti, brezskrbnosti, v meditacijah in opazovanju narave … sem po enem mesecu ugotovila, da kar rada pogledam kakšnega moškega, tako da je moja kariera nune hitro splavala po vodi. ☺

Česa so me naučile? Uf, ogromno. Opravila sem desetdnevno meditacijo vipassane, s katero se naučiš ne le vedeti, ampak tudi živeti in vgravirati v svoje telo védenje temeljnih resnic budizma. Preprosto je vedeti, kaj budizem uči. Potem moraš to razumeti. Nato pa trenirati, da ti to védenje postane način življenja. Um kmalu natreniraš, potem pa je tu še telo, ki mora začutiti, kako je živeti po teh temeljnih resnicah. Meditacija vipassana je trening telesa in duha.

Ne bom ti znala natančno razložiti štirih temeljnih resnic budizma, ki te vodijo do popolnega stanja nirvane, lahko pa ti s svojimi besedami povem, kako sem jih razumela. Ves čas govorijo o tem, da moraš imeti pravilen pogled. Torej živeti pravilno.«

J: »In kaj je pravilno?«

P: »Prvo: Bodi dober, delaj dobro. Vse misli, dejanja se vračajo kot bumerang. Vsaka misel, vsako dejanje, vsaka sprožena energija ima svojo posledico. Lahko lažeš ljudem, lahko lažeš tudi sebi, a naravnemu zakonu vesolja/narave ne moreš. V naravi ni nič izgubljenega. Tako je tudi tu, če narediš nekaj dobrega, se ti bo to nekje nekako povrnilo. Prav tako vse slabo.

Ko se tega zaveš v globino sebe, sploh ni več vprašanja, ali bi nekaj skrivoma naredil ali ne, kaj tvegal in koga užalil, morda kradel ali ne … Oni se sploh ne pogovarjajo, kaj je prav in kaj ne (v stilu naših krščanskih zapovedi), ker je tako logično vsem: Zakaj bi kradel, če mi bo to nekje nekako odvzeto? Zakaj bi komu storil hudo, če bo nekje drugje hudo storjeno meni? Zakaj bi lagal, če bom moral nekoč odplačati svoj dolg?

In res, tam na vaseh nimajo nič ključavnic, še stekla v oknih ne. Tako je vsem normalno, da se ne krade. Še pomislijo ne na to.«

J: »Ok, to je tudi zame od nekdaj eno izmed glavnih vodil življenja in delovanja. Vsa družina že generacije deluje po tem principu in nikoli nam ni bilo hudo. Včasih imam sicer pomisleke, zakaj bi nekomu drugemu posvetil svoj čas, pa vendar v trenutku, ko najbolj potrebuješ pomoč, to dobiš nazaj v polni meri. Morda od neke druge osebe, morda na drug način.«

P: Ustavila sva se pred čudovitim pogledom na dolino Bovca, rahlo utrujena, a navdušena nad čudovito potjo. Usedla sva se na skalo, da se okrepčava, jaz z nekimi veganskimi prigrizki, Jure s frutabello, in vsak je svoje ponudil drugemu, kot bi nama duh budizma zlezel pod kožo. V tišini sva opazovala naše gore, oba očitno zadovoljna, ko sva vsrkavala vsak trenutek teh prijetnih gorskih užitkov.

J: Pobrala sva že čeladi in stopila naprej po poti, ko sem se spomnil nečesa pomembnega. Ustavil sem mimoidočega gospoda: »Naju lahko, prosim, fotografirate?«

J: Zanimalo me je nadaljevanje naukov menihov iz Burme. »No, Petra, nadaljuj, kateri so drugi trije principi?«

P: »Drugi princip živim že težje: Bodi v trenutku, tukaj in zdaj.

Ljudje večino časa, energije in skrbi posvečamo prihodnosti: kaj bo, če bo, ko bo, kaj če …; ali preteklosti: joj, zakaj sem tako naredil, zakaj se je to zgodilo, kako je bilo včasih lepo … A preteklosti ne moremo spremeniti, pričakovana prihodnost pa se v večini primerov sploh ne uresniči. Če se damo v točno ta trenutek, tukaj in zdaj, ugotovimo, da nam nič ne manjka.

Zares okušaš in živiš življenje, če si v danem trenutku. Ko ti je lepo, občuti to lepoto v vsej njeni veličini in ob tem niti ne pomisli na to, kako bo hudo, ko je bo konec. Tudi ko ti je težko, občuti to težo, bolečino, ne je ignorirati, ne bežati z mislimi stran od nje, ker zgolj zato, ker si nekoč občutil bolečino, nekoč zares lahko ceniš in občutiš prijetnost.«

dr Jure Knez, knjiga Akrobati

 

J: »Se strinjam, vse preveč ljudi živi v preteklosti ali pa zasanjano hrepeni po boljši prihodnosti. Spremeniš lahko le ta in morda naslednji trenutek, vsak pa je neponovljiv in unikaten, zato je prav, da živiš v sedanjosti za sedanjost. Ta princip mi je poznan, je zelo logičen, vendar je treba precej vaje, da ga živiš. Še ena stvar se mi zdi zelo pomembna in bistvo tega principa. V sedanjosti, tukaj in zdaj, moraš načrtovati prihodnost. Zelo malo časa boš užival v hitri vožnji, če je pred tabo oster ovinek.«

P: »Sicer preprosto in suvereno o tem govorim, ampak v resnici mi je kar težko vedno živeti po teh principih. No, se pa trudim. Saj pravijo, da je vseživljenjski trening, da se tem principom čimbolj približaš.

Greva naprej. Tretji princip se mi zdi zanimiv: Vedno teži za ravnovesjem. Povsod. Narava sama po sebi teži po ravnovesju. A ni zanimivo, da je v svetu vedno približno polovica moških in polovica žensk? Kako to, da se nikoli ne zgodi, da bi bila na svetu ena milijarda žensk in osem milijard moških? Ali obratno, a mi je misel na prvi primer ljubša. ☺ Tudi po hujših vojnih časih, ko prevladujejo ženske, narava nekako poskrbi, da se sčasoma spet ustvari ravnovesje. Prav tako povsod drugod.


Motivacijske misli iz knjige AKROBATI (dr. Jure Knez)


Naj se še tako upiramo, nikoli ne moremo biti močnejši, kaj šele pametnejši od narave same. Smo del nje, zato ti naravni zakoni delujejo tudi v nas in prek nas. Če si v eni skrajnosti, te narava sili iz te cone, da boš dosegel ravnovesje. Če ješ preveč, bo to škodilo telesu, imel boš težave, dokler ne ustvariš ravnovesja, ki ga narava želi. Tisti, ki so najbolj vzvišeni in nesramni, imajo verjetno v sebi močan manjvrednostni kompleks. Celo pari, ki ob zaljubljenosti čutijo največ močne, goreče strasti in evforije, imajo po navadi tudi najbolj dramatične prepire in občutka bolečine. Ni ene skrajnosti brez druge. Narava potrebuje ravnovesje.

Petra Škarja Jure knez

Pravo srečo in notranji mir, so mi pravili v Burmi, najdeš v ravnovesju vsega.«

J: »Veš, doslej tega nisem prav dobro dojel. Ja, ravnovesje je pomembno. Nisem pa se prav dobro zavedal, da nekdo, ki je po naravi izredno vesel in poln življenja, najbrž v sebi lahko skriva globoko žalost in bolečino, ki jo s svojo naravo tako prekrije. Na drugi strani pa je nekdo, ki je po naravi nedostopen, lahko zelo čuteč.

Zanimiva je teorija introvertiranosti. V nasprotju s pričakovanji so bili introvertirani ljudje kot dojenčki najbolj odzivni na dražljaje. Tudi v zrelih letih zelo dobro čutijo ljudi in svet okrog sebe, zato se tudi izogibajo stikov. Nekdo, ki je ekstrovertiran, pa praviloma slabo čuti ljudi okrog sebe.«

P: »Ej, Jure,« morala sem ga to vprašati, z nasmeškom: »A si to morda ravnokar opisal naju?« Pogledala sva se in malo sem se nasmehnila, ko je le skomignil z rameni.

J: »Kaj pa vem. Mogoče,« sem se nasmehnil še jaz. »Če si morda opazila, ima Katapult velik skupni prostor, poleg tega pa več majhnih zaprtih pisarn, kamor se lahko umaknejo uporabniki, ki so po naravi občutljivejši za dražljaje in raje delajo v miru.
Nadaljuj, še četrti princip.«

 

P: »Četrti princip je čustvena nenavezanost. Ko nekaj dokončaš, moraš to pustiti za seboj. Just do your job best you can and then let it go. Pretirana navezanost rojeva slabe energije, strah in trpljenje ob ogroženosti, da bi to izgubili, pa naj si bo to misel, čustvo, predmet ali oseba. Prav nenavezanost prinese svobodo in ti dopušča, da v življenju stopaš naprej. Nuna v Burmi me je prav okarala, ko sem ji pokazala svojo knjigo, jo ljubeče stisnila v naročje in čustveno rekla: »To je moj prvi otrok.« »Petra, obstala si v času izdaje te knjige, kar je že leta nazaj. To ni tvoj otrok. To je le knjiga. Dala si jo v svet, spusti jo torej. Ne navezuj se tako nanjo, ker si ujetnica njene energije, kot bi ena navadna knjiga gospodarila tebi in ne ti njej. Vsak neprijetni komentar v zvezi njo te bo zato sesul, vsak pozitivni pretirano navdušil. To ti ne bo prineslo sreče in miru. Zgolj izčrpava te in ti jemlje energijo, ki bi jo lahko uporabila za ustvarjanje nove knjige ali česa drugega.«

J: »O tem pa nikoli nisem tako razmišljal. Toliko energije sem dal v naše tehnologije, inovacije in izdelke, da jih ne morem kar tako pustiti, da zvodenijo. Kako lahko strastno delaš kar koli, potem pa to pozabiš?«

P: »A poznaš knjigo Tao Te Ching?«

J: »Ne. Tao te kaj?«

P: »Tao Te Ching. Odlična knjiga, kot sveto pismo budistov. Notri je lepa misel, ki pove več, kot jaz znam razložiti: Pravi Mojster deluje in uči, brez da bi kaj storil. Stvari pridejo, on jim le dovoli, da pridejo; stvari izginejo in on jih le spusti. On ima, a ne poseduje; deluje, a ne pričakuje. Ko je njegovo delo opravljeno, pozabi nanj. In prav zato traja večno.

Iz knjige Akrobati (dr. Jure Knez), Petra Škarja

 

akrobati