VIRUS IDEJ

Manja Ostrelič

Kaj sem rekla otrokom?

Sem mamica dveh otrok. In zakaj vam to pravim? Ker se z njima začne moja zgodba o virusu.

V četrtek, ne vem že katerega marca, sem se zjutraj peljala na sestanek. Ker sem šla v smeri avtobusne postaje, polne otrok, ki so čakali na avtobus, sem se ustavila in se pošalila, kako bi bilo »fajn«, če bi še šole zaprli, ker se je v medijih že govorilo o tem, da smo v Sloveniji zaznali prve primere tega virusa. Vsi smo se ob tej ideji prav lepo nasmejali, kajti nihče od nas si ni znal predstavljati, da bo tekom dneva to postala naša resničnost.

Otroci so bili tisti dan v šoli, sama sem delala, med vsem tem časom pa je v medijih odjeknila novica o priporočilu, naj otroci že naslednji dan ostanejo doma, šole pa se s ponedeljkom zapirajo. Ko sem to slišala, sem se sama pri sebi nasmejala in se spomnila na naš jutranji pogovor. Sami sebi sem se zdela kot vedeževalka, ki nikoli ne zgreši svoje napovedi prihodnosti.

Ko so ti isti otroci z avtobusom prišli domov, so od avtobusne postaje do doma šli mimo naše hiše. Nisem se mogla zadržati, da ne bi stekla ven in jim rekla …

In s tem se je začela naša pustolovščina. Da, jaz ji tako pravim. Naj vam razložim zakaj: sama sem samozaposlena in opravljam delo life coachinje za partnerske odnose (da, vem, korona virus mi bo priskrbel ogromno dela). Prav tako je kot mehanik samozaposlen moj mož, otroka pa hodita v 4. in 6. razred osnovne šole.

Vse super in prav. Navzven. Sama v sebi pa sem doživljala vihar čustev. In zakaj sem želela pisati ravno o tem? Ker je bila to odlična priložnost, da sem globoko pobrskala po sebi in pri tem odkrila čudovite zaklade. In to je ideja, ki jo je vredno deliti.

O kakšnih čustvih pravzaprav govorim? O jezi, strahu, zapuščenosti, nemoči in prezasedenosti, ki so se spreobrnili v hvaležnost, zaupanje in mir.

Jeza, ki se je v meni vzbudila, ko sem otroku že stotič razložila eno in isto učno snov, ki je še sama ne razumem več dobro, kar mu seveda nisem upala priznati (hja, nekaj let pa je že minilo, odkar sem sama sedela v šolskih klopeh …). Strah pred tem, kakšna prihodnost nas čaka. Zapuščenost, ki se je aktivirala, ko ni bilo več fizičnega stika s starši, sestrami, nečaki in nečakinjami. Občutek nemoči, ki mi je narekoval, da ne zmorem vsega, kljub temu, da sem se trudila vsak dan. In nenazadnje prezasedenost, saj so se intenzivno prepletale vloge mame, žene, učiteljice, kuharice, čistilke in zaposlene – v vseh teh vlogah pa sem »morala« biti 100-odstotno prisotna (neverjetno, kaj naš um vse naplete) in nenazadnje sem zvečer zaspala še z ravnateljem 😊.

Skozi opazovanje sebe in vsega, kar se je dogajalo znotraj mene, sem lahko prišla do hvaležnosti, da imam hišo in zelenico (lahko sem vsak dan na svežem zraku). Hvaležna, da sem zdrava in moji bližnji prav tako. Lahko sem prišla tudi do zaupanja, da lahko, ne glede na vse, kar se dogaja okoli mene, vplivam le nase in zaupam življenju, da je vse točno tako, kot mora biti. Nenazadnje pa mi je mir prineslo zavedanje, da skupaj zmoremo vse in da je bistvo v ravnotežju vsega.

… in jim rekla, da sem jim »zrihtala« dolge počitnice 😊.

Knjiga VIRUS IDEJ je inspiracija vsem, ki se vrtijo v krogu obupa, strahu in žalosti. Pokaže nam, kako biti sam sebi motivator, kako zagnati pozitivno naravnanost znotraj našega ustroja.

Naročilo knjige >>

MALA KNJIGICA SMEHA IN NAVDIHA

<p style=”text-align: center;”>Brezplačna knjigica, ki vas bo nasmejala in navdihnila. V njej boste našli nekaj za srce, nekaj za razmislek, nekaj za um, nekaj za dušo …</p>

KLIKNITE ZA PRENOS