“Povedala sem ti lepo, povedala sem ti GLASNO, kako ti naj še povem, da me boš razumela?” sem spraševala svojo prvorojenko pred 100 leti oz. v času, ko sem bila še ujetnica neozaveščenih vzorcev, prepričanj in navad – kar se zdaj zdi, da je bilo v nekem drugem življenju.

Dejansko nisem vedela, kaj še lahko storim, ko otrok ne uboga in počutila sem se nemočno, nesposobno, ujeto.

Povedala sem ji lepo, dobrikavo – ni ubogala.

Povedala sem ji napeto in vznemirjeno zaradi misli, ki so me strašile, a se jih sploh nisem zavedala (otrok bo nevzgojen, zrasel mi bo čez glavo, že zdaj je tako samosvoj, tega ne zmorem, ne znam, ni prav, da se upira) – ni ubogala.

Kazni in sankcije ter grobosti so se zdele zelo vabljiva možnost, a sem čutila, da nočem otroka prisiliti – jaz sem želela, da otrok sledi, ker to izbira, ker se za to odloči.
Včasih sem to vseeno preizkusila – ker se nisem znala ustaviti oz. nisem videla druge možnosti – ni delovalo.

“Kaj še sploh lahko storim?” sem jaz (mama, ki bi morala biti opora in zanesljivi steber) spraševala deklico po tem, kako naj jo vzgajam.

Njen odgovor me je presenetil: “Mami, še sto lahko narediš.”

Slovnično in pomensko čisto nelogična izjava, a energetsko sem dojela, kaj mi želi sporočiti.

Uvidela sem, da sem ujeta v stare, nedelujoče vzorce, ki odpirajo le dve poti: ali ubogaš in smo zadovoljni s teboj ali pa se upiraš in si nakoplješ težave, ker odrasli vemo kako in kaj, nevedni majhni otroci pa nimate pojma in pravilna vzgoja poteka tako, da mi razdelimo navodila, vi pa sledite, se učite, se prilagajate in ubogate.

Hvala bogu, da ni popuščala in da sem se jaz odločila za novo pot: za lupljenje vsega balasta, ki mi je preprečeval pristno delovanje iz sebe in s tem dala dovoljenje svojim otrokom, da ostanejo pristni in ohranijo zavedanje, da je njihov kompas znotraj njih.

Da se znajo in upajo obračati navznoter po vodstvo, moč, ljubezen, varnost, stabilnost, odgovore in da se zavedajo, da svojo vrednost že imajo.

Tako se tkejo odnosi sodelovanja, potrpljenja, osmišljanja dolžnosti, krepijo se veščine argumentiranja, vztrajnosti, sprejemanja in dopuščanja.

Delo tako ni prisila, kjer greš preko sebe in ga pač opraviš, ker ga moraš, ampak je del življenja, kjer lahko izražaš svojo kreativnost in unikatnost, skozi njega rasteš in se razvijaš.

Tako se tke družba svobodnih ljudi, združenih v sodelovanju in skupni viziji.

Piše: Sabina Košmrl Kaučič. Več v knjigi SRČNI UČITELJ >>