Veliko je govora in še več hrepenenja po sorodnih dušah …

Ali sorodna duša res obstaja? Kako jo najdemo? Kako jo prepoznamo? Kaj sploh je sorodna duša? 

Predstavljajte si, da stopite v prostor, v katerem je sto ljudi. Če je eden izmed njih vaša sorodna duša, boste izmed vseh sto ljudi najprej prepoznali njo oziroma njega. Brez razmišljanja se pogled nekako ustavi na njej/njem. Nekaj vas bo pritegnilo na njej/njem, ker bo notranji občutek govoril: »On/ona mi je najbolj poznan/-a.« Energijsko vas pritegne, čeprav niti ne veste, zakaj. Začutite le željo, da bi radi najprej vzpostavili stik z njim/njo. 

Ta privlačnost ni vizualna, ampak je energijska. S tako osebo lažje vzpostavimo stik, lažje steče pogovor, počutimo se sproščeno in prijetno. Oseba nam je poznana in mi poznani njej. Pri njej ni možno veliko manipulirati, preračunavati. 

Odnosa s sorodno dušo se lahko nevede izogibamo. Morda v podzavesti znamo, da nas sorodna duša zelo hitro prebere, a se tega bojimo. Ko nas nekdo bere kot odprto knjigo, se lahko počutimo ranljivi, negotovi, nestabilni …

Sorodna duša dobro pozna naše lastnosti, če to želimo ali ne. Pozna tako naše dobre kot slabe točke ter se jih zna dotakniti točno tam, kjer se počutimo najbolj ugodno ali kjer nas najbolj boli. Pogovorno rečemo, da »ve, na katere gumbe pritisniti«.

Sorodna duša je tista duša, ki nas ne izpolni samo fizično. Gre za nekaj več od tega, saj nas izpolni tudi duševno. Izpolni našo notranjost. Kdor verjame v pretekla življenja, bi lahko rekel, da se poznamo že iz preteklih življenj in iz življenj med življenji v obliki dogovorov. 

Vendar ni dovolj, da se sorodni duši zgolj najdeta. 

POLETNA AKCIJA: Knjiga kar 40% ceneje

Pogoj, da pridemo do sorodne duše, je, da čutimo izpolnjenost v sebi, da se imava s to osebo rada in se sprejemamo takšni, kot smo. Veliko ljudi si sicer želi srečati sorodno dušo, vendar je ne pritegnejo, ker imajo v sebi omejitve. Da lahko s sorodno dušo nadalje vzpostavite kvaliteten odnos, morate biti na to pripravljeni in dovolj zreli. Sicer bo nekaj prišlo med vaju, da vama onemogoča stik, s čimer se samo kaže, da je nujno še nekaj predelati, preden vaju energije združijo. 

Če niste zreli zanj, je celo bolje za vas, da se tak odnos ne vzpostavi. 

Obstaja več sorodnih duš, med katerimi izbiramo. 

Pravijo, da so glede na naš trenuten razvoj približno tri sorodne duše na istem nivoju kot mi. Torej tri sorodne duše, s katerimi lahko vzpostavimo odnos, saj smo z njimi najbolj kompatibilni. 

Odnos je kot gajbica jabolk in ne kot le eno jabolko

Kompatibilnega partnerja ne iščemo, ampak se le odpremo zanj. Kot bi bili v izložbi, kjer pride nekdo spontano mimo, vas zagleda in brez dvoma reče – njega si želim. Kadar ljudje pretirano iščemo »pravega« partnerja, se lahko preveč energije izgubi v tej zavzetosti iskanja, preveč se tu potencira. Zato je treba to spustiti, da se energija sprosti in vas partner sam najde oziroma sta oba toliko odprta in pretočna, da se energiji zaznata in privlačita. 

Ne iščimo popolnega partnerja. Ne iščimo idealnega partnerja. Iščimo zase najbolj kompatibilnega. Torej sorodno dušo, s katero se najbolj ujamemo. Tisto, ki nam je najbolj blizu, ob kateri se razvijejo določeni močni občutki in vrednote. 

Sorodne duše niso samo potencialni partnerji, temveč se lahko najdejo celo v okviru družine ali med prijatelji. 

Zato je pomembno, da se odpremo prav partnerju, ker sicer lahko kot sorodno dušo dobimo tudi npr. brata, sestro, dobrega prijatelja ali kogarkoli drugega, vendar to ne pomeni, da imamo potem s to osebo partnerski odnos. 

Prvi korak k iskanju oziroma pritegovanju sorodne duše je močna želja. Želja, da pride sorodna duša v naše življenje. To so torej osebe, ki so nam poznane in blizu ter nas izpolnjujejo fizično, čustveno, mentalno in duševno. Taki odnosi nas polnijo. 

Ko srečamo sorodno dušo, se je smiselno vprašati: »Je to kompatibilna sorodna duša, s katero lahko živim (vse) življenje? Se lahko ob tej osebi razvijam in rastem?«

Če smo tako mi kot tudi naša sorodna duša odkrili svoj življenjski namen in ga tudi živiva, sva oba na istem nivoju. V kolikor je le eden od naju odkril svoj namen in ga živi, potem lahko drugega nauči in ga počaka, da dozori. V kolikor ne, taka zveza ne bo trajala dolgo.

Ni vsaka sorodna duša naš potencialni partner za celo življenje. Z nekaterimi sorodnimi dušami lahko čutimo tudi blago ljubezen ali zaljubljenost, a to ni naš partner, temveč kompatibilna sorodna duša za naš razvoj.

Kako prepoznamo sorodno dušo? 

Ko se zagledamo, v telesu začutimo, da nas nekako pretrese. Čutimo, da je ta oseba nekaj več kot le bežen znanec. Ponavadi dobimo občutek, da se poznamo že tisoč let. Včasih ob tem spontano pomislimo ali rečemo »končno sem te srečal«, »končno sem te našel« ali »celo življenje sem te čakal«. Nekateri rečejo tudi »splačalo se te je počakati«. To so nekateri izrazi, ki jih po navadi rečemo sorodni duši. Takrat vemo, da nismo izpolnjeni samo fizično, ampak tudi duševno. Želimo si preživljati čas s to osebo. Lahko celo občutimo nekakšno praznino, kadar nismo z njo.

Ko se odpremo za sorodno dušo, je možno, da smo tudi drugim ljudem bolj privlačni in zato prihajajo do nas. Ni nujno, da vsak povišan utrip in tresenje telesa ob pogledu v oči pomeni, da ste srečali pravo sorodno dušo. Zato je ravno pri tem pomembno prepoznati razliko med fizično in duševno privlačnostjo. Pri pravi sorodni duši bomo začutili večji utrip, tresenje nog, znojenje rok in podobno, lahko tudi nelagodje, a bomo predvsem na dušnem nivoju začutili močno povezavo.

Dostikrat ljudje pomešajo ljubezen in zaljubljenost. Lahko se na hitro zaljubimo v nekoga, vendar ni nujno, da je to naša sorodna duša. Ko ta zaljubljenost popusti, šele vidimo realnejšo sliko. Pri sorodnih dušah ljubezen namreč ostane. Še vedno čutimo notranjo privlačnost ali notranjo izpolnjenost. 

Mnogo ljudi vodi prepričanje, da ni mogoče biti srečen, če imajo sorodno dušo, ali da ni mogoče biti srečen, če nimajo sorodne duše.

A prav strah je lahko eden od krivcev, ki nas odmika od sorodne duše.

Strah, da ne bomo več imeli časa zase. Strah, da je treba vse deliti z drugim. Strah, da nismo dovolj dobri za sorodno dušo in si je zato ne zaslužimo. Strah, da nismo dovolj lepi (suhi, debeli, majhni, visoki …).

Ta prepričanja, vzorci in strahovi so naš odnos do samega sebe in pokazatelji, kako smo sprejeli vzorce in prepričanja od zunaj, zaradi česar nimamo odnosov, kakršnih si želimo.

Več ko delamo na sebi (več vzorcev, prepričanj in občutkov se rešimo), hitreje se srečamo s sorodno dušo.

Odprto srce (ljubezen do sebe) nam odpira pot do sorodne duše.

Iz knjige 2,5 tone odnosa, Zoran Zaver