Nisem se rodila samozavestna. Ne. To veščino sem si morala prigarati. Zato je vprašanje, s katerim se ukvarjam v tej knjigi, vprašanje naše notranje avtoritete.

Naše inertne, osebne, svojilne, brezpogojno sprejete in od nas samih spoštovane avtoritete.

Kajti, kdo mislite, da sploh je tisti, ki določa pogoje, kriterije, ocene avtoritete? Kdo je tista avtoriteta nad avtoriteto, ki odloča, čigavemu glasu je vredno prisluhniti in čigavemu ne? Ali bi morala Greta Thunberg, 18-letna aktivistka za podnebne spremembe, počakati na doktorat ali vsaj diplomo, preden bi bila upravičena do tako silovitega vodenja boja za spremembe? Preden je nagovorila Združene narode ali Svetovni gospodarski forum v Davosu? Ali bi morala počakati vsaj na vizitko, na kateri bi jasno in glasno pisalo, da TA&TA d.o.o. določa, da je Greta Thunberg vodja projektov in s tem hkrati avtoriteta za podnebne spremembe?

Ali bi morala Malala Yousafzai počakati na dovoljenje pakistanskih voditeljev, preden bi ustanovila gibanje za pravice deklic do izobrazbe? Malala je svoj prvi zapis na blogu BBC Urdu objavila, ko ji je bilo komaj 12 let! Z 21-imi pa je postala najmlajša dobitnica Nobelove nagrade na svetu. Ni naključje, da so ji stregli po življenju. Nima vizitke … Za marsikoga je to problem.

Ah, te vizitke, diplome, ti papirji … So to zares dokazi ali morda dovoljenja?

Ali so sploh vredni papirja, na katerega so natisnjeni? Kajti trdno verjamem, da avtoriteta ni neka dobrina, ki bi nam bila dana, podana ali prodana z naslova materialnega sveta. Avtoriteta je del naše neskončne, nespremenljive in neuničljive vrednosti, ki je naša od tistega dne, ko smo vstopili v svet človečnosti.

Ljudje nismo samozavestni, ker se na žalost vse prevečkrat dogaja, da otroke učimo govoriti, ne pa tudi komunicirati. Nimamo dovolj samozaupanja, ker smo navajeni predlogov, ki velevajo, kaj misliti namesto kako razmišljati. Morda si tudi sam med tistimi, ki so ti pritrjevali, da so tvoja čustva napačna. Da čutiš narobe. Da se posledično narobe vedeš in to ni okej. Moraš se spremeniti. Prilagoditi. Pasati v matriko. Sicer ti nihče ne poda v roke načrta in imbus ključka, po katerem naj bi se izdelal, kot da si kos pohištva iz Ikee. Morda
bi bilo za marsikoga celo lažje, če bi družba imela takšne načrte na dosegu roke.

Žalostno je, da smo naučeni meriti svojo osebno vrednost, svojo edinstveno, neponovljivo, čudovito vrednost po enakih kriterijih,
kot merimo zunanji uspeh. Rezultat te zmote pa so čustvovanja, ki jih najlažje opišemo s pojmom trema, pri kateri gre za strah pred
izpostavljanjem, javnim šikaniranjem, morda izključitvijo.

Ljudje se javnega izpostavljanja bojijo bolj kot gotove smrti, ker se negotovosti nasploh bojimo bolj kot gotovosti. V negotovosti pa najdemo marsikateri vzrok za šibko samopodobo, občutek nizke lastne vrednosti in negativno samozavest.

Jaz in trema se zelo dobro poznava. Natančno se poznava. Spoprijateljili sva se že v zgodnjem otroštvu in marsikatero sva skupaj zakuhali. No, zares je trema vedno zakuhala kakšno meni, a kdo bi štel.

Iz knjige VERJEMI V SVOJ GLAS, Meta Grošelj >>