“Hvala, mami.”

Piše: Sabina Košmrl, avtorica knjige SRČNI UČITELJ >>

“Hvala za pomoč pri matematiki, mami,” mi reče 11-letnica potem, ko jo zvečer zvlečem izpred televizije, kjer se končno malo sprosti po dolgem dnevu, da pogledava, kaj ji dela težave.

To je otrok, ki je imel včasih trmaste izpade, jezikave izbruhe in jekleno hladne upore. :)

Dokler nisem ozavestila, da me ob njej, ko kje potrebuje pomoč, popade strah, je bilo vse skupaj ena velika borba.

Ob njenem neznanju me je napadlo mnogo neozaveščenih prepričanj in predsodkov knjižnega molja, odličnjakinje in profesorice.

Če sem morala sesti in ji nekaj razložiti, so nekje spodaj vse skupaj sabotirale misli: “Je kaj narobe z njo?”, “Kako to, da vsi razumejo, samo njej se zatika?”, “Kakšna učiteljica pa sem, če ji ne znam razložiti?”, “Kaj bo z njo??”

Ure učenja so bile za obe zelo nadležne, polne tesnobe, jeze in vzkipljivosti.

Zamerila mi je moj strah, tudi njo je postalo strah, začela je dvomiti vase …

Na srečo sem se ustavila. In začela izpraševati svoje misli, kopati po sebi, raziskovati svoja prepričanja in vzorce in na svoje olajšanje sem ugotovila, da to nisem jaz. Da je to le navlaka, ki se je lahko rešim.

In da z mojim otrokom ni prav nič narobe!

Danes sva svobodni, sodelujeva in sva ponosni druga na drugo.
Ne, ocene ne določajo vrednosti otroka.
Ne, ocene ne določajo, kako zelo uspešen bo v življenju.
Ne, ocene ne vplivajo na klimo v družini.
Ne, ocene otroka ne pričajo o sposobnostih njegovega starša in o starševski ljubezni.
Ne, otrok se ne poleni, če se ga ne svari in se ga ne krega in kritizira.

Sprosti se in odkrije, da šola vendarle ni noben bav-bav.