Gelika

EMA GOLČER

.

“Pripoved o Geliki je pripoved o času, kjer je bila obleka samo ena, par čevljev pa silno bogastvo,” je na kratko povzel bistvo Marko Novak.

Gelika je opis življenja dekleta, ki se je rodilo leta 1906 v majhnem zaselku nad Vitanjem. Opisuje takratno življenje, v katerem je nova obleka bila privilegij redkih bogatašev, v katerem so otroci umirali zaradi bolezni, ki jih danes enostavno pozdravimo, v katerem so že majhni otroci odšli za hlapce, da so lahko napolnili lačna usta in imeli streho senika nad seboj. Življenje, ki si ga danes težko predstavljamo, se je odvijalo prav tu, v naših krajih, ne tako dolgo nazaj …

Geliko spoznavamo preko otroških oči, kasneje prve ljubezni in predanosti moškemu, do rojstva otroka in smrti njegovega očeta, pa vse do poroke s starejšim vdovelim moškem, kjer je iskala svoje mesto v novi družini.

Knjigo GELIKA je zapisala hčerka (Ema Golčer) glavne junakinje in se bere kot poklon materi, kot največja oblika spoštovanja do življenja, ki ga je živela.

Število strani: 400      Vezava: Trde platnice

Redna cena: 23,00 €

,

,

Pokukajte v knjigo

Pomlad leta 1920 je prišla kar čez noč. Med drevesnimi koreninami so še vztrajale zaplate snega, teloh na obronkih gozda pa so že izpodrivale vetrnice, nad katerimi so v rahlem pišu juga bingljali modro vijoličasti cvetovi pljučnika. Čebele pred čebelnjakom, ki je z licem obrnjen proti jugu čepel na rahli vzpetini za hlevom, so na soncu glasno brenče iskale prve grižljaje sladke paše. V zatišju na razmajani klopci ob čebelnjaku je Gelika v redkih prostih trenutkih rada sanjarila. Pogled ji je običajno zataval v smeri Paškega Kozjaka, na katerega obronkih je prilepljena v strmi breg, visela njena rojstna koča. To pomladno nedeljsko popoldne pa niti pogledu ni dovolila, da bi se pomudil v tej smeri, ker se je bala, da bi na podest pred kočo njena domišljija pričarala očeta in tisto drugo žensko.

Oči so vztrajno sledile kolovozu, ki se je na ovinku odcepil od ceste za Dobrno. Nenadoma sta se precej visoko v bregu pojavili dve postavi, ki sta se hitro bližali. Namesto, da bi na razpotju zavili proti dolini, sta se napotili proti Polhu. Ko sta se postavi dovolj približali, je Gelika v ženski, z do tal segajočimi temnimi oblačili in s strogo pod brado zavezano ruto, prepoznala gospodarjevo sestrično. Koščen potegnjen fant, ki so mu izpod klobuka štrleli rdečkastorjavi prameni, daleč čez ušesa segajočih las, ni mogel biti kdo drug kot bodoči pastir.

Obiski so bili pri Polhu zelo redki. Tudi pomoč pri delu so poiskali le redko. Tako je tudi Gelika pri lanski žetvi spoznala gospodarjevo sestrično. V spomin se ji je vtisnila, ker je močno jecljala in ji je vsakokrat, ko je hotela spregovoriti, zgornjo ustnico potegnilo navzgor in jo skrivenčilo tako, da je na ogled postavila vso vrsto razjedenih zob, med katerimi so zijale črne vrzeli. Čeprav so bili v času, ko vsaj na podeželju še niso poznali zobnih ščetk in tudi ne zobozdravnikov, ljudje s piškavimi zobmi bolj stalnica kot redkost, je Geliko pogled na razmeroma mlado žensko s takim razdejanjem v ustih, pretresel. Čeprav se ji je zdela ženska z obema hibama, jecljanjem, ki ga skoraj ni bilo mogoče razumeti in gnijočimi ostanki zob, precej strašljiva, jo je radovednost potegnila s klopce. Vznemirjenje, da bi si ogledala od sebe kako leto mlajšega fanta, ji je noge usmerilo proti hlevu. Skrita za vogalom je poškilila proti hiši. Pri mizi pod košato jablano je zagledala oba gospodarja in oba gosta. Lena je v keramičnem vrču ravnokar na mizo postavila jabolčnik. Ta je bil letos precej boljši kot lanski. Celo Geli ga je, pomešanega z vodo, včasih uspelo popiti kakšen požirek.

Pogovora za mizo zaradi prevelike oddaljenosti dekle ni moglo razbrati, si je pa dobro ogledalo fanta. Bos, nekam zgodaj za ta pomladni čas, v kakih deset centimetrov prekratkih hlačah, z velikimi zaplatami na kolenih, se je obračal okoli svoje osi. Rahlo požvižgavanje in raziskujoči pogled sta povedala, da ga bolj kot pogovor za mizo, zanima okolica.

Ravno, ko se je njegova na dolgem tankem vratu posajena glava obrnila proti hlevu, je Gela spet pokukala izza vogla in presenečen fantov pogled se je zapičil v dekletovega ter zapičen vztrajal, dokler se glava ni spet umaknila za planke. Žvižganje je utihnilo. Radovednost, da bi še enkrat poškilila, če jo je novi pastir res videl, je sprožila korak in znašla sta se v vidnem polju drug drugega. Kljub zadregi sta se njuna pogleda zvedavo merila, dokler se fantove oči niso zožile v nagajivem pomežiku.

Odkar je k Polhovim prišla sama, bo to prva velika sprememba. Vznemirjenje, da bo tako dobila družabnika, ki jih bo štel manj kot štirideset in bo, kot je videti, še prijazen, je Geliki hitreje pognala kri po žilah. Čeprav bi raje videla, da bi za družbo dobila dekle, bo tudi »pjeb« dober. Ji vsaj v kuhinji ne bo delal konkurence.

Z družbo, ki si jo je Gela obetala, žal ni bilo nič, saj se z novim pastirjem, ki je zasedel njeno ležišče v hlevu, skoraj nista videla. Zaradi strogo ločenih moških in ženskih del je moral Štef, tako so ga prekrstili pri Polhu, kadar ni pasel, pri delu pomagati gospodarju in Gustlnu, Gela pa gospodinji in Leni. Štefija je največkrat videvala ob obrokih, ki so jih, ločeno od gospodarjev, posli jedli v veži. Tu sta si izmenjala le kakšen sramežljiv nasmeh. Govoriti med jedjo se ni spodobilo, kaj šele, da bi se Gelika upala zasmejati kaki njegovi šaljivi grimasi. Največkrat je Štefijevo pačenje zadevalo Gustlna. Ta je, kadar v bližini ni bilo gospodarja, pastirju rad delil vzgojne nauke, čeprav mu sam, vsaj kar se kletvic tiče, nikakor ne bi mogel biti za vzor. Še najbolj je mlada dva zbližal njun izostren posluh. Kadarkoli se je od kod oglasilo Gelikino petje, je pesem prestregel žvižgajoči odpev. Dekle je kmalu ugotovilo, da zna Štef vsaj toliko, če ne celo več pesmi tako melodično zažvižgati, kot jih zna sama zapeti. Ubranost med otrokoma, oziroma najstnikoma, bi skoraj porušil nek dogodek, ki se je zgodil kmalu po Štefanovem prihodu. Lena je povedala, da na obronku pod gozdom vsako pomlad najde mavrahe, zato se je Gelika nekega jutra odpravila na lov za njimi. Ko je po strmini prisopihala na pašnik, se je začudila, da krave same mirno mulijo sočno travo, pastirja pa ni bilo nikjer. S pogledom je prečesala ves pašnik in opazila, da se v grmovju na robu gozda nekaj premika. Malo je postala, da bi dala fantu čas, če morda opravlja potrebo, a ko se ji je zazdelo, da traja že predolgo, se je previdno približala.

Redna cena:

23.00€

“Pripoved o Geliki je pripoved o času, kjer je bila obleka samo ena, par čevljev pa silno bogastvo.”

Marko Novak

Ostale zgodbe

Kdo je Damijan Janžekovič?

Za nasmehom preprostega fanta se skriva močna življenjska zgodba. Prav ta zgodba bolečine, depresije in različnih bitk ga je naredila močnejšega in sočutnejšega. V tem je našel navdih za študij pedagogike in psihoterapije, da bo lahko pomagal vsem »ranjenčkom«, ki jih razume v globine srca.

S svojim zgledom sporoča: »Možno se je dvigniti iz težkih in na trenutke nemogočih trenutkov. Nikoli ni prepozno začeti znova in vsak od nas si zasluži nov začetek.« 

(Namig: Obožuje kakav s smetano.)

For privacy reasons YouTube needs your permission to be loaded. For more details, please see our Varovanje podatkov.
I Accept

Damijan Janžekovič – TEDx

Mnenja o knjigi IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA: Bitka z depresijo

Medtem ko sem prvo knjigo brala z vmesnimi pavzami za izjokati se, sem drugo dobesedno požirala in se iz nje učila o tihi, zahrbtni in počasi uničujoči bolezni, ki se danes vsaj bežno dotakne vsakega šestega človeka. Dragi Damijan, hvaležna sem ti v svojem imenu in imenu vseh, ki v tvoji zgodbi najdejo navdih, moč, smisel in pot, da si se podal v bitko z depresijo, čeprav si vedel, da ena dobljena bitka še ne pomeni zmagati v vojni. Vedel si, da se pravo delo na sebi po tej zmagi šele začne in se odločil, da si daš priložnost.

Ines Ćeman

Včasih globokega. Na trenutke filozofskega. Na trenutke čustvenega in celo težkega branja. Bo knjiga dosegla svoj namen in komu pomagala, da si bo, tako kot Damijan, upal poiskati pomoč, namesto da bi vzdignil roko nadse? Bo zaradi nje tudi Damijanu lažje, saj tudi sam še predobro vem, da se nekatere rane nikoli ne zacelijo? Vsekakor! Ali pa, kot reče eden od protagonistov v knjigi: »Če boš rešil samo eno samo človeško bitje, si lahko čestitaš, naredil si ogromno!«

Aleš Prelog

Pokukajte v knjigo

Življenje je velikokrat napolnjeno z vprašanji brez odgovorov. Pogumno je iskati tiste odgovore, ki še naprej dajejo smisel v našem življenju. Včasih iskanje odgovorov vodi le do še več vprašanj, včasih pa je bolje, da česa ne izvemo nikoli. V mojem otroštvu je bilo veliko vprašanj, ki so me težila. Na nekatera mi je čas prinesel odgovor, druge odgovore sem moral poiskati, a na nekatera nisem imel odgovorov. So jih pa zato imeli drugi. Marsikdo mi je v tistem obdobju sicer poudarjal, da so določena vprašanja, ki jih je najboljše pustiti brez odgovora, a jaz sem kljub vsemu želel odgovore. Včasih je kruta resnica veliko lažje prebavljiva kot pa nevednost, vsaj v mojem primeru je bilo tako.

Pogledal me je in z nasmehom dodal: »Ti si že izjemno bitje. Zame si ti produkt lekcij, ki si se jih si se naučil. Za svoja leta si poln modrosti, saj si šel skozi marsikomu nepredstavljive, predvsem grozne stvari. In zraven mene sedi človek, ki je preživel toliko neviht in deževja, a je vseeno nadaljeval svojo pot. Bolečina te je okrepila, Damijan, dež pa te je s časom tudi očistil.«

Odvrnil sem: »Ravno to je tisto – včasih je vse, kar moramo storiti, da se preprosto odločimo. Da globoko vdihnemo in naredimo korak naprej ter stopimo ven iz cone udobja. Ljudje lahko za vedno stojimo v coni udobja in vedno bomo našli razlog, da ne bi stopili ven. Dejstvo je, da pri izstopu stopamo v neznano in ne vemo kaj nas čaka – morda bo bolelo, morda bo težko, morda bo neprijetno. In vse to je res, a hkrati bomo zapravili številne priložnosti v življenju, če stojimo na robu cone udobja. Najbolje je, da stopimo korak naprej in se odpravimo v neznano. Nikoli ne vemo, koliko lepih stvari nas tam čaka.«

iz pekla do zivljenja bitka z depresijo damijan janzekovic

“Trenutno je moj edini cilj v življenju biti srečen – resnično, intenzivno in dosledno srečen ter navdušen nad življenjem.”

Iz knjige IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA – Bitka z depresijo, Damijan Janžekovič

Iz knjige IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA – Izgubljeno otroštvo, Damijan Janžekovič

MOGOČE VAS ZANIMA ŠE PRVI DEL TRILOGIJE:

Iz pekla do življenja, Damijan Janžekovič

iz pekla do zivljenja izgubljeno otrostvo damijan janzekovic knjiga
bitka z depresijo damijan janzekovic knjiga druga ozadje

Tretji del je še v nastanjanju … 

(Kdaj bo? Ja, Damijan, kdaj bo? Nestrpno čakamo.)

damijan janzekovic najdeno zivljenje knjiga 3