,

,

,

,

Pomlad leta 1920 je prišla kar čez noč. Med drevesnimi koreninami so še vztrajale zaplate snega, teloh na obronkih gozda pa so že izpodrivale vetrnice, nad katerimi so v rahlem pišu juga bingljali modro vijoličasti cvetovi pljučnika. Čebele pred čebelnjakom, ki je z licem obrnjen proti jugu čepel na rahli vzpetini za hlevom, so na soncu glasno brenče iskale prve grižljaje sladke paše. V zatišju na razmajani klopci ob čebelnjaku je Gelika v redkih prostih trenutkih rada sanjarila. Pogled ji je običajno zataval v smeri Paškega Kozjaka, na katerega obronkih je prilepljena v strmi breg, visela njena rojstna koča. To pomladno nedeljsko popoldne pa niti pogledu ni dovolila, da bi se pomudil v tej smeri, ker se je bala, da bi na podest pred kočo njena domišljija pričarala očeta in tisto drugo žensko.

Oči so vztrajno sledile kolovozu, ki se je na ovinku odcepil od ceste za Dobrno. Nenadoma sta se precej visoko v bregu pojavili dve postavi, ki sta se hitro bližali. Namesto, da bi na razpotju zavili proti dolini, sta se napotili proti Polhu. Ko sta se postavi dovolj približali, je Gelika v ženski, z do tal segajočimi temnimi oblačili in s strogo pod brado zavezano ruto, prepoznala gospodarjevo sestrično. Koščen potegnjen fant, ki so mu izpod klobuka štrleli rdečkastorjavi prameni, daleč čez ušesa segajočih las, ni mogel biti kdo drug kot bodoči pastir.

Obiski so bili pri Polhu zelo redki. Tudi pomoč pri delu so poiskali le redko. Tako je tudi Gelika pri lanski žetvi spoznala gospodarjevo sestrično. V spomin se ji je vtisnila, ker je močno jecljala in ji je vsakokrat, ko je hotela spregovoriti, zgornjo ustnico potegnilo navzgor in jo skrivenčilo tako, da je na ogled postavila vso vrsto razjedenih zob, med katerimi so zijale črne vrzeli. Čeprav so bili v času, ko vsaj na podeželju še niso poznali zobnih ščetk in tudi ne zobozdravnikov, ljudje s piškavimi zobmi bolj stalnica kot redkost, je Geliko pogled na razmeroma mlado žensko s takim razdejanjem v ustih, pretresel. Čeprav se ji je zdela ženska z obema hibama, jecljanjem, ki ga skoraj ni bilo mogoče razumeti in gnijočimi ostanki zob, precej strašljiva, jo je radovednost potegnila s klopce. Vznemirjenje, da bi si ogledala od sebe kako leto mlajšega fanta, ji je noge usmerilo proti hlevu. Skrita za vogalom je poškilila proti hiši. Pri mizi pod košato jablano je zagledala oba gospodarja in oba gosta. Lena je v keramičnem vrču ravnokar na mizo postavila jabolčnik. Ta je bil letos precej boljši kot lanski. Celo Geli ga je, pomešanega z vodo, včasih uspelo popiti kakšen požirek.

Pogovora za mizo zaradi prevelike oddaljenosti dekle ni moglo razbrati, si je pa dobro ogledalo fanta. Bos, nekam zgodaj za ta pomladni čas, v kakih deset centimetrov prekratkih hlačah, z velikimi zaplatami na kolenih, se je obračal okoli svoje osi. Rahlo požvižgavanje in raziskujoči pogled sta povedala, da ga bolj kot pogovor za mizo, zanima okolica.

Ravno, ko se je njegova na dolgem tankem vratu posajena glava obrnila proti hlevu, je Gela spet pokukala izza vogla in presenečen fantov pogled se je zapičil v dekletovega ter zapičen vztrajal, dokler se glava ni spet umaknila za planke. Žvižganje je utihnilo. Radovednost, da bi še enkrat poškilila, če jo je novi pastir res videl, je sprožila korak in znašla sta se v vidnem polju drug drugega. Kljub zadregi sta se njuna pogleda zvedavo merila, dokler se fantove oči niso zožile v nagajivem pomežiku.

Odkar je k Polhovim prišla sama, bo to prva velika sprememba. Vznemirjenje, da bo tako dobila družabnika, ki jih bo štel manj kot štirideset in bo, kot je videti, še prijazen, je Geliki hitreje pognala kri po žilah. Čeprav bi raje videla, da bi za družbo dobila dekle, bo tudi »pjeb« dober. Ji vsaj v kuhinji ne bo delal konkurence.

Z družbo, ki si jo je Gela obetala, žal ni bilo nič, saj se z novim pastirjem, ki je zasedel njeno ležišče v hlevu, skoraj nista videla. Zaradi strogo ločenih moških in ženskih del je moral Štef, tako so ga prekrstili pri Polhu, kadar ni pasel, pri delu pomagati gospodarju in Gustlnu, Gela pa gospodinji in Leni. Štefija je največkrat videvala ob obrokih, ki so jih, ločeno od gospodarjev, posli jedli v veži. Tu sta si izmenjala le kakšen sramežljiv nasmeh. Govoriti med jedjo se ni spodobilo, kaj šele, da bi se Gelika upala zasmejati kaki njegovi šaljivi grimasi. Največkrat je Štefijevo pačenje zadevalo Gustlna. Ta je, kadar v bližini ni bilo gospodarja, pastirju rad delil vzgojne nauke, čeprav mu sam, vsaj kar se kletvic tiče, nikakor ne bi mogel biti za vzor. Še najbolj je mlada dva zbližal njun izostren posluh. Kadarkoli se je od kod oglasilo Gelikino petje, je pesem prestregel žvižgajoči odpev. Dekle je kmalu ugotovilo, da zna Štef vsaj toliko, če ne celo več pesmi tako melodično zažvižgati, kot jih zna sama zapeti. Ubranost med otrokoma, oziroma najstnikoma, bi skoraj porušil nek dogodek, ki se je zgodil kmalu po Štefanovem prihodu. Lena je povedala, da na obronku pod gozdom vsako pomlad najde mavrahe, zato se je Gelika nekega jutra odpravila na lov za njimi. Ko je po strmini prisopihala na pašnik, se je začudila, da krave same mirno mulijo sočno travo, pastirja pa ni bilo nikjer. S pogledom je prečesala ves pašnik in opazila, da se v grmovju na robu gozda nekaj premika. Malo je postala, da bi dala fantu čas, če morda opravlja potrebo, a ko se ji je zazdelo, da traja že predolgo, se je previdno približala.

.

.