Gelika

EMA GOLČER

“Najlepša slovenska knjiga!” za Geliko pravi Petra Škarja.

“Pripoved o Geliki je pripoved o času, kjer je bila obleka samo ena, par čevljev pa silno bogastvo,” je na kratko povzel bistvo Marko Novak.

Gelika je opis življenja dekleta, ki se je rodilo leta 1906 v majhnem zaselku nad Vitanjem. Opisuje takratno življenje, v katerem je nova obleka bila privilegij redkih bogatašev, v katerem so otroci umirali zaradi  bolezni, ki jih danes enostavno pozdravimo, v katerem so že majhni otroci odšli za hlapce, da so lahko napolnili lačna usta in imeli streho senika nad seboj. Življenje, ki si ga danes težko predstavljamo, se je odvijalo prav tu, v naših krajih, ne tako dolgo nazaj …

Geliko spoznavamo preko otroških oči, kasneje prve ljubezni in predanosti moškemu, do rojstva otroka in smrti njegovega očeta, pa vse do poroke s starejšim vdovelim moškem, kjer je iskala svoje mesto v novi družini.

Knjigo GELIKA je zapisala hčerka (Ema Golčer) glavne junakinje in se bere kot poklon materi, kot največja oblika spoštovanja do življenja, ki ga je živela.

  • 400 strani čudovitega pisanja
  • trde platnice, ki knjigo naredijo še mogočnejšo
  • črno-bele fotografije v knjigi vam še dodatno oslikajo prebrano
Redna cena:

23,00 €





Mnenja bralcev


Pokukajte v knjigo

Povedali ste …

Pripoved o Geliki je pripoved o času, kjer je bila obleka samo ena, par čevljev pa silno bogastvo. Vsak, ki mi danes jamra, kako težko je življenje, ga napotim na branje te knjige, da vidi, kaj je res težko življenje. V primerjavi z Geliko smo vsi, tudi tisti, ki jim življenje ni prizaneslo, pravi razvajenčki. Gelika je dokaz, da se je bilo mogoče tudi v veliko bolj krutem času s trudom, pametjo in pokončnostjo prebiti do dostojnega življenja. Če ocenjujemo njene dosežke v času in prostoru, je Gelika zame evropska preživetvena prvakinja, katere priročnik preživetja je Ema Golčer samo ubesedila. Ne vem, koliko je pisateljic in pisateljev, ki so svoj knjižni prvenec postavili na točko, kjer si je težko predstavljati še kaj boljšega, a gotovo Ema Golčer sodi med tiste redke, redke, ki jim je to uspelo. In to kako!

Marko Novak

Čudovit slog pisanja

Pomlad leta 1920 je prišla kar čez noč. Med drevesnimi koreninami so še vztrajale zaplate snega, teloh na obronkih gozda pa so že izpodrivale vetrnice, nad katerimi so v rahlem pišu juga bingljali modro vijoličasti cvetovi pljučnika. Čebele pred čebelnjakom, ki je z licem obrnjen proti jugu čepel na rahli vzpetini za hlevom, so na soncu glasno brenče iskale prve grižljaje sladke paše. V zatišju na razmajani klopci ob čebelnjaku je Gelika v redkih prostih trenutkih rada sanjarila. Pogled ji je običajno zataval v smeri Paškega Kozjaka, na katerega obronkih je prilepljena v strmi breg, visela njena rojstna koča. To pomladno nedeljsko popoldne pa niti pogledu ni dovolila, da bi se pomudil v tej smeri, ker se je bala, da bi na podest pred kočo njena domišljija pričarala očeta in tisto drugo žensko.

Oči so vztrajno sledile kolovozu, ki se je na ovinku odcepil od ceste za Dobrno. Nenadoma sta se precej visoko v bregu pojavili dve postavi, ki sta se hitro bližali. Namesto, da bi na razpotju zavili proti dolini, sta se napotili proti Polhu. Ko sta se postavi dovolj približali, je Gelika v ženski, z do tal segajočimi temnimi oblačili in s strogo pod brado zavezano ruto, prepoznala gospodarjevo sestrično. Koščen potegnjen fant, ki so mu izpod klobuka štrleli rdečkastorjavi prameni, daleč čez ušesa segajočih las, ni mogel biti kdo drug kot bodoči pastir.

Obiski so bili pri Polhu zelo redki. Tudi pomoč pri delu so poiskali le redko. Tako je tudi Gelika pri lanski žetvi spoznala gospodarjevo sestrično. V spomin se ji je vtisnila, ker je močno jecljala in ji je vsakokrat, ko je hotela spregovoriti, zgornjo ustnico potegnilo navzgor in jo skrivenčilo tako, da je na ogled postavila vso vrsto razjedenih zob, med katerimi so zijale črne vrzeli. Čeprav so bili v času, ko vsaj na podeželju še niso poznali zobnih ščetk in tudi ne zobozdravnikov, ljudje s piškavimi zobmi bolj stalnica kot redkost, je Geliko pogled na razmeroma mlado žensko s takim razdejanjem v ustih, pretresel. Čeprav se ji je zdela ženska z obema hibama, jecljanjem, ki ga skoraj ni bilo mogoče razumeti in gnijočimi ostanki zob, precej strašljiva, jo je radovednost potegnila s klopce. Vznemirjenje, da bi si ogledala od sebe kako leto mlajšega fanta, ji je noge usmerilo proti hlevu. Skrita za vogalom je poškilila proti hiši. Pri mizi pod košato jablano je zagledala oba gospodarja in oba gosta. Lena je v keramičnem vrču ravnokar na mizo postavila jabolčnik. Ta je bil letos precej boljši kot lanski. Celo Geli ga je, pomešanega z vodo, včasih uspelo popiti kakšen požirek.

Pogovora za mizo zaradi prevelike oddaljenosti dekle ni moglo razbrati, si je pa dobro ogledalo fanta. Bos, nekam zgodaj za ta pomladni čas, v kakih deset centimetrov prekratkih hlačah, z velikimi zaplatami na kolenih, se je obračal okoli svoje osi. Rahlo požvižgavanje in raziskujoči pogled sta povedala, da ga bolj kot pogovor za mizo, zanima okolica.

Ravno, ko se je njegova na dolgem tankem vratu posajena glava obrnila proti hlevu, je Gela spet pokukala izza vogla in presenečen fantov pogled se je zapičil v dekletovega ter zapičen vztrajal, dokler se glava ni spet umaknila za planke. Žvižganje je utihnilo. Radovednost, da bi še enkrat poškilila, če jo je novi pastir res videl, je sprožila korak in znašla sta se v vidnem polju drug drugega. Kljub zadregi sta se njuna pogleda zvedavo merila, dokler se fantove oči niso zožile v nagajivem pomežiku.

Odkar je k Polhovim prišla sama, bo to prva velika sprememba. Vznemirjenje, da bo tako dobila družabnika, ki jih bo štel manj kot štirideset in bo, kot je videti, še prijazen, je Geliki hitreje pognala kri po žilah. Čeprav bi raje videla, da bi za družbo dobila dekle, bo tudi »pjeb« dober. Ji vsaj v kuhinji ne bo delal konkurence.

Z družbo, ki si jo je Gela obetala, žal ni bilo nič, saj se z novim pastirjem, ki je zasedel njeno ležišče v hlevu, skoraj nista videla. Zaradi strogo ločenih moških in ženskih del je moral Štef, tako so ga prekrstili pri Polhu, kadar ni pasel, pri delu pomagati gospodarju in Gustlnu, Gela pa gospodinji in Leni. Štefija je največkrat videvala ob obrokih, ki so jih, ločeno od gospodarjev, posli jedli v veži. Tu sta si izmenjala le kakšen sramežljiv nasmeh. Govoriti med jedjo se ni spodobilo, kaj šele, da bi se Gelika upala zasmejati kaki njegovi šaljivi grimasi. Največkrat je Štefijevo pačenje zadevalo Gustlna. Ta je, kadar v bližini ni bilo gospodarja, pastirju rad delil vzgojne nauke, čeprav mu sam, vsaj kar se kletvic tiče, nikakor ne bi mogel biti za vzor. Še najbolj je mlada dva zbližal njun izostren posluh. Kadarkoli se je od kod oglasilo Gelikino petje, je pesem prestregel žvižgajoči odpev. Dekle je kmalu ugotovilo, da zna Štef vsaj toliko, če ne celo več pesmi tako melodično zažvižgati, kot jih zna sama zapeti. Ubranost med otrokoma, oziroma najstnikoma, bi skoraj porušil nek dogodek, ki se je zgodil kmalu po Štefanovem prihodu. Lena je povedala, da na obronku pod gozdom vsako pomlad najde mavrahe, zato se je Gelika nekega jutra odpravila na lov za njimi. Ko je po strmini prisopihala na pašnik, se je začudila, da krave same mirno mulijo sočno travo, pastirja pa ni bilo nikjer. S pogledom je prečesala ves pašnik in opazila, da se v grmovju na robu gozda nekaj premika. Malo je postala, da bi dala fantu čas, če morda opravlja potrebo, a ko se ji je zazdelo, da traja že predolgo, se je previdno približala.

Glej ga zlomka! Imela je kaj videti! Štefi je gol čepel v grmovju in vneto nekaj iskal v hlačnih šivih. Vsakokrat je tisto »nekaj«, kar je našel, stisnil med nohti in se pri tem z gnusom skremžil. Pogled na obilje, s katerim narava fante v najstniških letih zelo obdari, je Geliki pognal vso kri v glavo, in da ne bi v zadrego spravila še fanta, se je hotela neslišno umakniti. Smola je pod njeno peto položila trhlo vejo. Ta je pod Gelikinim stopalom neusmiljeno zahreščala. Štefijeve roke so, še preden so oči poiskale krivca, s hlačami pokrile mednožje, noge pa so jo same od sebe ucvrle v gosto grmovje. Gelika, sama v veliki zadregi, sprva ni vedela, kaj naj stori. Ali naj se dela, da ga ni videla? Ali naj ga poišče in se z njim pogovori? Prevladalo je slednje, saj je prizor, ki ga je bila videla, najverjetneje pomenil, da ima Štefi »gvantne« uši. Ti zajedavci so bili še hujša nadloga kot »naglavne« uši in jih je bilo treba zatreti, preden se jih nalezejo še drugi. Geliko je ob misli na drobcene, bele, gomazeče živalce kar streslo. Gnusna nadloga se je običajno zajedla po vseh šivih in zlasti ponoči svojo žrtev neusmiljeno žrla.

Dekle je potlačilo svoj sram. Klicaje je pričelo Štefija iskati in ga, v gostem robidovju do krvi opraskanega ter že oblečenega, tudi našlo. Pogleda obeh sta se v zadregi izogibala drug drugemu, dokler Gela ni presekala tišine z direktnim vprašanjem: »Ali imaš »gvantne« uši, Štefi?«

Na vprašanje ni dobila odgovora, zato je nadaljevala: »Vem, da jih imaš! Videla sem, ko si jih mečkal med nohti. Povedati morava gospodinji. Ona bo vedela kako se jih iznebiti.«

Ob tej ugotovitvi je Štef, še vedno z očmi strmo uprtimi v tla, prestrašeno zamomljal: »Nee..e, nagnali me bodo! Uši bom sam pobil! Vsak dan jih pobijam.«

»Ne moreš jih sam uničiti! Na vsako, ki jo ti ubiješ, se izleže pet novih. Morava povedati. Obljubim ti, da te ne bodo nagnali. Gospodarja nista tako slaba, kot je videti. Sem že izkusila njuno boljšo stran.«

Gela je zaključila razpravljanje in kljub fantovemu upiranju uresničila svojo namero. Neprijetna novica je gospodinji sprva nevarno razpotegnila usta. Iz njih so se usule tirade groženj, ki pa so se kmalu unesle v načrtovanju, kako uspešno zatreti grozečo golazen. Nemudoma se je začelo ukrepanje. Slama Štefanovega ležišča je morala nemudoma na prostor pri gnojišču. Tu so jo z ušmi vred požrli ognjeni zublji. Vsa fantova oblačila so še isti dan, prekuhana v kropu svinjskega kotla, frfotala v pomladnem vetru. Niti coklam in klobuku ni bilo prizaneseno. Cokle, katerih usnje se je pri kuhanju sumljivo skrivenčilo, so se, naslonjene na
deblo jablane, sušile v senci. Klobuk, za polovico manjši, po barvi in obliki podoben polovici gnile bučke, je čepel na vrtnem plotu. Štefi, temeljito zdrgnjen z domačim milom in okopan v svinjski kadi, je kot kup nesreče in zavit v rjuho, sedel na klopi pred hišo. Glava, do golega pobrita z gospodarjevo britvijo, je belo izstopala nad porjavelim čelom.

Pesem, spremljana z žvižgajočim pripevom, je za nekaj dni potihnila, a ko je puh rastočih las na Štefijevi glavi pokril belino, se je začela spet sramežljivo oglašati. Pogledu iz oči v oči sta se Gela in Štef izogibala še dolgo. Čeprav o smešnem prizoru na pašniku nikoli nista spregovorila, se jima je ob vsakem srečanju zarisal v mislih in ju vsakokrat spet spravil v zadrego. Kazalo je, da je nadležna golazen uspešno zatrta, saj je Štefi že prvo noč prespal, ne da bi se moral praskati. Začetno jezo na Gelo je potolažila tudi gospodinjina obljuba, da mu bodo do zime uredili ležišče nekje v hiši, da ne bo »zmrznil«.

»Mi je že punca naredila dovolj sivih las!« je dodala, kakor da bi se hotela opravičiti za svojo mehkobo.

Štefan o dogodkih preteklo zimo ničesar ni vedel, zato si pripombe ni znal razložiti. Mu je pa obljuba dala upanje, da bo smel ostati tudi, ko bo pašne sezone konec. V domačo revščino se ne bi rad vrnil. Pri Polhu so mu res nalagali veliko dela, a vsaj oblečen in sit je bil. Prekuhavanje pa je njegova že prej premajhna oblačila tako skrčilo, da jih je komaj nategnil nase, zato so mu gospodarji morali nekatera priskrbeti prej ko ob letu.


NAKUP KNJIGE

Pokukajte v knjigo

GELIKA JE OBOGATENA S SLIKAMI






















Ostale zgodbe

[elementor-template id=”22521″]