Z Alenko sva večkrat radi skupaj pripravljali kakšno predavanje, izobraževanje, okrogle mize … Z njo je zelo prijetno sodelovati. Je dober in iskriv sogovorec. Je nekonvencionalna, neobičajna in včasih res skrajno nenavadna v svojih pogledih in razmišljanjih. V vsakem primeru veliko krat s svojim mnenjem in stališči buri duhove.

Tako sva nekega dne, ko sem še sodelovala v grajskem centru za družine kot zunanja sodelavka, skupaj pripravili pogovor o upokojitvi. Kljub majhnemu številu obiskovalcev se je razvil zanimiv pogovor o pripravi na pokoj in življenju v tretjem življenjskem obdobju. Nikoli je nisem slišala govoriti o svojih težavah, kaj šele da bi zaradi njih »jamrala«, a med vrsticami je nekako bilo začutiti, da ji ni lahko, da jo marsikaj bremeni, da zdaj, ko je v pokoju tudi razmišlja o svoji bolezni in njenemu napredovanju, o minljivosti in smrti. Pogovor sploh ni zašel v tej smeri a pozornost mi je pritegnilo eno spoznanje, kako hudo mora biti, ko telo ne zmore slediti glavi. Sama sem se kot mati otroka s posebnimi potrebami soočala pa z drugo skrajnostjo, kako hudo je, ko glava ne sledi telesu. Kmalu zatem sva po nekaj pogovorih obe prišli na idejo, da bi v grajskem centru za družine pripravili okroglo mizo na to temo. Ob tej priložnosti bi lahko spregovorili o nekaterih stereotipih o invalidnih osebah– telesnih in duševnih oviranostih in obiskovalcem omogočili vsaj malo uvida v njihovo (naše) življenje in vsakdan. Alenka je izziv sprejela zelo resno in skupaj sva pripravili rdečo nit pogovora. Povabljena sta bila še dva gosta, mama deklice z motnjo v duševnem razvoju in paraplegik po nesreči, ki pa se okrogle mize zaradi bolezni ni mogel udeležiti. Okrogla miza je bila zelo dobro obiskana, pogovor je lepo in gladko tekel, obiskovalci so se opogumili in tudi sami kaj vprašali. A na koncu nas je vse Alenka presenetila z izjavo, da si želi o svoji smrti odločati sama, da je za evtanazijo in da si ureja vse potrebno za potovanje v Švico, kjer ji bo to omogočeno. Med publiko je nastal trenutek tišine. Videla sem, da je nekaterim gostom zaradi načete teme postalo neprijetno. Zato sem jo dodatno izzvala, da je poskušala svojo odločitev utemeljiti. S par kratkimi, jasnimi in meni razumljivi besedami je navedla vse razloge za tako odločitev. A ker sta tišina in nelagodje še kar vztrajali, sem jo izzvala:

»Veš kaj, Alenka? Samo tako zlahka ne boš šla.«

Začudeno in rahlo presenečeno nad mojim komentarjem je vprašala: »Kako to misliš?«

»Preprosto. Dajem ti še poslednjo domačo nalogo. Opravi jo temeljito, kot ti to znaš. Ko bo naloga opravljena, lahko mirno greš, ker te bomo komaj takrat lahko razumeli.«

Z začudenjem in z radovednostjo, s pričakovanjem, kaj bom izustila in s spraševanjem za kakšno igrico gre, mi je zrla v oči.

»Alenka, napiši svojo zgodbo. Opiši nam svoje življenje. Svoje vzpone in padce. Udarce in radosti svojega življenja. Tako boš bolje razumljena.«

Prasnila je v smeh in s pogledom Smrkolin, kaj pa si izmišljuješ? A ti boš meni dal domačo nalogo? je sprejela moj izziv, prikimala z glavo in odvrnila: »A knjigo naj napišem? O ta pa ne bo lahka. Pa tudi kratka ne. Saj veste, da rada bluzim. No, to bomo pa še videli ali bo iz te moke kaj kruha.«

In vzdušje v publiki se je sprostilo. Z njo vred smo se vsi nasmejali.

Po okrogli mizi je prišla k meni: »Kaj ti to resno misliš?«

»Kaj, Alenka?«

»Pa to, s knjigo.«

»Ja, Alenka. Zakaj pa ne?« sem ji odvrnila. »Kaj je ne bi znala napisati?«

»Pa znaš, kak je to. To ni samo tak. Bojim se, da bom res imela preveč za povedati.«

»Napiši jo zame,« je bil moj zadnji odgovor.

Dolgo za tem se je verjetno samo poigravala s to idejo. Nisem je več spraševala o tem, dokler mi nekega dne ni sama zaupala, da je začela v zvezek zapisovati svoje spomine. Ni bila zadovoljna s tem, kar je nakracala na papir. Misli so se ji trgale, spomine je postopoma izgubljala, vse močneje in pogosteje je čutila posledice protibolečinskih tablet. Najhuje ji je bilo, ko ni mogla niti brati. Najbolj se je bala tega, da bo njen duh, njen um, kmalu klonil. Takrat sem zares v njenih očeh zazrla pristen strah in nemoč pred tem, da bi lahko nekoč resnično bila predana na milost ali nemilost drugim v popolni skrbi zanjo. Zares sem se začela spraševati o tem, kaj pomeni resnično imeti nekoga rad. Ali ni to najbolj egoistično dejanje, da tistega, ki ga imaš rad, ne pustiš oditi? Ker se bojiš ostati sam? Ker se bojiš bolečine in praznine v srcu?

Ko sva se nekega večera v njenem kabinetu pogovarjali o tem, da je ta domača naloga res težka in da ne ve, če jo bo izpolnila, sva se smejali, da jo lahko skupaj opraviva. Da bova skupaj napisali knjigo. Smejali sva se temu, kaj bova v knjigo vključili. Najina pametovanja in globoka filozofiranja? Butaste ideje in fantaziranja? Ali bova težili z vsemi grenkobami življenja? Smejali sva se tudi temu, komu bova namenili kolikšen delež v knjigi. Hudomušno mi je namignila, da bo eno poglavje že moje oziroma namenjeno meni, saj bo to vseeno njena knjiga in jaz sem dodala: »Ja, tudi če si ga sama napišem, ne?«

In tako je nastalo. Alenkina knjiga in moje poglavje namesto spremne besede.