Beseda DEPRESIJA je med mladimi na žalost preveč prisotna. Kako jo doživljajo? Kako se z njo soočiti?

Nina J. Jeran je ena izmed mladostnic, ki dobro pozna občutek ujetosti v depresiji. Njena odrešitev je posledica ustvarjanja, pisanja, zapisovanja občutkov. Iz tegaje nastala njenapesniška zbirka Stars inside the endless dreams, ki govori o turobnih trenutkih, občutij praznine in izgubljenosti. Predstavi depresijo, ki pa se širi v druga obzorja duševnih motenj in tiho preži na nič sluteče ljudi.

Nina: “Prestajala sem težko obdobje v srednji šoli, zato sem svoje misli in občutke zapisovala, iz tega pa je nastala pesniška zbirka. Počutila sem se ujeto in poraženo, nisem mogla najti izhoda iz te črne luknje. Nekatere občutke najlažje zapišeš.  Ko nisem mogla več naprej, sem našla stik z Društvom CPM (Center za pomoč mladim) in pričela hoditi na brezplačna svetovanja.

Na žalost je do obiskovanja psihologov še vedno tiha stigma, da je to samo za tiste, ki so zares duševno bolni in na poti v norišnico. Spoznala sem, da ni nič hudega, če si poiščeš pomoč. Tega nas ne bi smelo biti sram. Če čustva zatiraš in se jih izogibaš, te kasneje obiščejo močnejše in nevarnejše, zlomiš se povsem nepričakovano.

V srednji šoli sem pogrešala realen stik z dijaki. Res, da je to ustanova učenja, ampak morali bi nas učiti tudi razumevanja lastnih občutij in sočutnega pogleda na druge. Svetovalnemu delavcu sem povedala o svojih težavah, ta pa me je samo napotil v zdravstveni dom, kjer pa dela samo ena psihologinja, ima nešteto strank in termine dobiš enkrat do dvakrat na mesec ali še to ne, kar pa ni učinkovito, če hočeš problem rešiti ne pa samo stokati. To lahko počneš sam v sobi ali pa v kavarni.

Dostikrat sem ob svojih izraženih tegobah dobila odzive, da je kriva puberteta in da bomo to stanje že prerasli. Pa ni vedno kriva puberteta. Za tem se lahko skriva nekaj več. Ne iščemo pozornosti, resnica je takšna, da smo tiho in se pretvarjamo, da je vse v redu, pri tem pa počasi bledimo v pričakovanjih in praznini. Če sam pri sebi stvari ne razčistiš, to ostane s teboj tudi na poti v odraslost. Nič čudnega, da si odrasli želijo spet biti otroci.

Z zbirko pesmi se želim dotakniti mladih, ki se soočajo s podobnim. Želim, da vedo, da niso sami, tudi drugi imamo podobne občutke, smo zmedeni, ne vemo kaj s sabo in kaj v življenju. Napisana je v angleščini, saj so se tako verzi napisali v moji glavi.

Z idejo svoje zbirke sem se vključila v program Mestni inkubator, ki deluje v okviru Javnega zavoda Mladi zmaji. Program pomaga mladim idealistom uresničiti njihove ideje s financiranjem in mentorstvom.

Največja ovira. s katero sem se soočala med procesom izdaje, je bil dvom in negotovost vase. Kar je še toliko bolj pomembno, da se pričnemo zavedati, da se duševnega zdravja ne sme zapostavljati. Veliko ljudi v sebi bije vsakodnevno bitko strahov, brezupja in izgubljenosti. Pod okrilje me je vzelo Društvo CPM, ki mladim pomaga z brezplačnimi svetovalnicami, organiziranju vikendov za zviševanje samopodobe, večdnevnih taborov v naravi, kjer se preko delavnic učijo samostojnosti.

Iz srca se zahvaljujem mentorici Tari Duralija iz Društva CPM, svetovalki in študentki psihologije Zarji Golouh, založnici Petri Škarja, oblikovalki Gaji Grešak, ki je naredila naslovnico in vsebino grafično oblikovala, lektorici Tini Jarc, ki me je opozarjala na slovnične napake, snemalki in fotografinji Isi Gauvin, ki je posnela promocijski video za zbirko, in glasbenemu ustvarjalcu Danu Grešaku, ki je naredil glasbeno spremljavo.  Predvsem pa hvala Mestnemu inkubatorju, ki je videl potencial v moji ideji in mi finančno priskočil na pomoč. Res vsem hvala za pomoč, da je knjigica le ugledala luč sveta.

Pesniško zbirko je prebrala in komentirala tudi avtorica fikcijskega romana Starinarnica, Luna J. Šribar. Je etnologinja in kulturna antropologinja, piše in ustvarja pa predvsem da (pre) živi.  Tudi sama je izdala že nekaj knjig in kratkih zgodb, ukvarja pa se tudi s pisanjem bloga, člankov in dolgoletno sodeluje z Društvom Kralji ulice in je soustanoviteljica in prva predsednica zadruge Stara roba, nova raba. O zbirki se je tudi razpisala: »Ninina poezija ujame tisto, kar je morda najtežje ubesediti. Občutke praznine, odtujenosti, odrezanosti od sveta, osamljenosti. A Nina kot poetična alkimistka pretvori bolečino v umetnost in ji s tem da povezovalno moč. Čar njene poezije je v tem, da bo ljudem, ki čutijo podobno, dala vedeti ravno nasprotno; niste sami.« 

Zarja Golouh,  psihologinja in vodja projekta V moji glavi

Depresija je ena izmed najpogostejših duševnih motenj, s katero se sooča mnogo ljudi v vseh življenjskih obdobjih. Lahko se pojavi v prehodnem obdobju in izzveni, lahko pa se posameznik z njo bori celo življenje. Pri soočanju z depresijo so posamezniku lahko v veliko pomoč bližnje ali manj bližnje osebe, ki so mu pripravljene nuditi vsaj nekaj razumevanja, čustvene opore in morda tudi čisto praktične pomoči.

Prav zato veliko trpljenje osebam z duševnimi motnjami povzroča nerazumevanje s strani drugih. Nerazumevanje tega, da je njihovo doživljanje drugačno. Omaloževanje stisk, ki jih izražajo. Nerazumevanje njihovega soočanja s problemi. Nerazumevanje tega, da potrebujejo pomoč in tega, na kakšen način jim to pomoč lahko ponudijo.

Zato je nujno, da stopimo skupaj in olajšamo duševno stisko tistim, ki jo doživljajo. Menim, da je to mogoče narediti s tem, da spodbujamo razumevanje duševnih motenj med vsemi, ki živijo v našem okolju. To lahko naredimo s tem, da posamezniku ponudimo vpogled »v glavo« druge osebe, kar predstavlja idejo za projektom V moji glavi, katerega sem oblikovala prav z namenom, da javnosti pokažemo, kaj se dogaja v glavah oseb z različnimi duševnimi motnjami kot je npr. depresija. Čisto vsak od nas ima edinstveno notranje življenje, ki ga ne vidi nihče drug. Nanj lahko samo sklepamo. Navadno sklepamo, da vsi razmišljajo na enak način kot mi in si težko predstavljamo, da temu ni tako. Kaj druga oseba v resnici doživlja? Kakšne misli se ji pletejo v možganih? Kako razume svet okoli sebe? Kako ji to povzroča trpljenje? Kako se odziva na vsakodnevne situacije? Kaj je v ozadju teh odzivov?

Ko dobimo vpogled v notranjost drugega, lahko postanemo bolj razumevajoči in empatični. Tako se lažje prilagodimo drugemu in do njega postopamo na način, ki mu bo v korist in mu ne bo povzročal dodatnega trpljenja. In prav tu vidim prednost projektov kot je V moji glavi in literarnih del kot je Stars inside the endless dreams. Nudijo okno v to, kar je drugim skrito. Z besedo in sliko upodabljajo misli, čustva in podobe, ki sestavljajo nevidni notranji svet. Bralca ali gledalca pozivajo k vživljanju v drugega človeka. Izzivajo razumevanje in empatijo, ki ju posameznik prej morda ni premogel. Hkrati pa nudijo uteho tistim, katerih doživljanje je podobno temu, ki ga slikajo besede. Ki morda doživljajo depresivno epizodo v tem trenutku ali pa so se z depresijo soočali v preteklosti. Sporočamo jim, da niso sami. Lahko so razumljeni. Lahko se soočajo s svojimi težavami. Lahko dobijo pomoč in oporo, ki jo potrebujejo. Lahko spregovorijo o svojem doživljanju. Skušali jih bomo razumeti.

Več o knjigi Stars inside the endless dreams >>