. 

. 

. 

. 

»Danes se poslavljamo od Marije Osterman.«

»Od moje Mici,« je z žalostjo v glasu izdihnil Jože. Njen mož, naš ata. Vse življenje sta prebila skupaj, z roko v roki, do zadnjega dne. Med njima je bila vez, ki jo danes mladi težko razumemo. Vez, ki je močnejša od vseh filmskih prikazov neskončne ljubezni. Kaj točno je našega ata in babico tako močno povezovalo, nismo vedeli.

Do tistega dne …

Ko smo praznili omare naše babice, je ata sedel na postelji in v rokah držal njene obleke. Gledal jih je z žalostjo v očeh, da se je še nam trgalo srce, ko je počasi z rokami prelagal obleko za obleko, jih vsake toliko dvignil, kot bi si v njih predstavljal svojo ljubo Mici. Na trenutke se je celo grenko nasmehnil, da smo v odsevu njegovega otožnega pogleda lahko razbrali, da so mu misli preplavili spomini … V tej obleki sta šla skupaj na žegnanje. V tej obleki ga je pričakala tisti dan … V tej pa sta skupaj pospremila štiri sinove na Brezje. V tej …

Vsako je približal obrazu in globoko zajel zrak, kot bi si želel, da bi s tem vonjem obudil svojo drago … Ta vonj. Njegova ljuba Mici. Za vedno v njegovem srcu.

»Ata, kaj pa je tole?« sem mu previdno in počasi, da ne bi zmotil njegovih spominov, na posteljo prinesel nekakšno okrasno škatlo, kot bi bila namenjena za darilo.

Skomignil je z rameni in odsotno počasi povlekel škatlo k sebi. Da je njegova Mici imela kakšno darilno škatlo? Ah, ženske, morda je imela kakšne svoje sponke za lase ali …

»Kaj za vraga!« Obraz se mu je iz otožnosti spremenil v nekakšno jezo, pomešano z grozo in strahom. Njegovi gibi so postali hitri in odrezavi, glas pa močan in ukazovalen, ko je iz škatle povlekel pisma, eno za drugo, jih vedno hitreje premetaval in govoril nekam v zrak: »Pa sem ji rekel, da se mora tega znebiti!«

Okamneli smo stali pred njim, zdaj še vsi njegovi sinovi in vnuki, začudeni, kaj se dogaja z atom.

»Mici nespametna! Zaradi tega bi jo lahko ubili! Pa tolikokrat sem ji rekel, naj jih takoj uniči!« se je jezil na svojo pokojno najdražjo in nekako obupano stopal po sobi gor in dol, kot bi ne videl vseh potomcev ob sebi.

»Ata …« sem se mu previdno približal in položil roko na njegovo nadlaket. Kar zdrznil se je, poskočil in me pogledal v oči. Strah. V očeh je bil strah. In nekakšna navidezna jeza, ki jo je zasenčila žalost. Tako kot sem se previdno približal, sem ga tudi previdno vprašal: »Ata, kaj je to?«

»Kaj je to?« je ponovil za mano. Končno se je ozrl v naše obraze, kot bi šele tisti hip dojel, da ima okoli sebe opazovalce. Pogledal je v dlani, v katerih je močno stiskal nekaj starih pisem. Večina jih je bila opremljena z znamko Adolfa Hitlerja. Nekatera so bila olepšana s suho rožo, največkrat s štiriperesno deteljico. V njih je gledal svojo pisavo. S tem pa obudil tudi vse podrobnosti zgodbe, ki se je dogajala pred 55 leti …

»Tole, fantje moji …« pomahal je s pokom pisem in jih pograbil še več ter jih privzdignil iz darilne škatle. »Tole …« glas se mu je zlomil in ustnice so se zatresle, »… tole je vaša zgodovina. Del nje sem upal, da jo za vedno pozabim …«

Takrat nam je ata začel pripovedovati zgodbo, ki nas je po tistem še neštetokrat spravila v jok, in brati pisma, ki so s svojim čustvenim nabojem povedala več kot tisoče besed, nam pa se je ob vsem tem še okrepilo siceršnje izjemno spoštovanje, ki smo ga čutili do svojih starih staršev. Zgodba ljubezni in zgodba bolečine, zgodba vojne in zgodba lakote, zgodba vere in zgodba upanja.

Ja, to je zgodba, ki si zasluži živeti večno …

.

.