Ljuba moja mici

DEJAN OSTERMAN

Urejanje veznega teksta: Petra Škarja

.

RESNIČNA ZGODBA: Pr(a)va ljubezen med drugo svetovno vojno

Prva ljubezen, močna in neomajna, je na preizkušnji.

Joža so pod prisilo mobilizirali v nemško vojsko. Tisto vojsko, ki jo je najbolj sovražil, ker ga je ločila od njegove ljube Mici, družine in domovine. Edina uteha in tolažba v najtežjih letih življenja mu je bila misel, da bo nekega dne spet lahko objel svojo preljubo Mici. »Ljuba moja Mici,« je Joža začenjal svoja pisma, ki jih najdemo v knjigi. V njih ji je izpovedoval ljubezen, obenem pa opisoval vojaško življenje med drugo svetovno vojno.

Decembra leta 1943 se je predal Rusom z mislijo, da je vse hudo za njim. Vendar se je šele tu za Joža šele začel drugi križev pot … Za njim se je namreč izgubila vsaka sled. Na ruski fronti je izkušal neznosen mraz, neopisljivo lakoto, nenehen strah pred smrtjo in grozne slike umrlih kolegov na zemlji, prepojeni s krvjo.

Prvo pismo po predaji je uspel napisati in odposlati Mici šele po dolgih devetnajstih mesecih. Ali ga Mici po vsem tem času še vedno čaka? Si je morda našla drugega? Je ljubezen ugasnila?

Število strani: 244      Vezava: Mehka vezava z zavihki

Redna cena: 21,00 €

Ljuba moja Mici, Dejan Osterman in Petra Škarja

Ljuba Mici, ne pozabi me! Nisem še izgubljen, a če se zgodi, da padem, potolaži se. Pozdravlja te in vroče poljublja Tvoj vedno Tebi zvesti Joža!

2. 12. 1943

Pokukajte v knjigo

»Danes se poslavljamo od Marije Osterman.«

»Od moje Mici,« je z žalostjo v glasu izdihnil Jože. Njen mož, naš ata. Vse življenje sta prebila skupaj, z roko v roki, do zadnjega dne. Med njima je bila vez, ki jo danes mladi težko razumemo. Vez, ki je močnejša od vseh filmskih prikazov neskončne ljubezni. Kaj točno je našega ata in babico tako močno povezovalo, nismo vedeli.

Do tistega dne …

Ko smo praznili omare naše babice, je ata sedel na postelji in v rokah držal njene obleke. Gledal jih je z žalostjo v očeh, da se je še nam trgalo srce, ko je počasi z rokami prelagal obleko za obleko, jih vsake toliko dvignil, kot bi si v njih predstavljal svojo ljubo Mici. Na trenutke se je celo grenko nasmehnil, da smo v odsevu njegovega otožnega pogleda lahko razbrali, da so mu misli preplavili spomini … V tej obleki sta šla skupaj na žegnanje. V tej obleki ga je pričakala tisti dan … V tej pa sta skupaj pospremila štiri sinove na Brezje. V tej …

Vsako je približal obrazu in globoko zajel zrak, kot bi si želel, da bi s tem vonjem obudil svojo drago … Ta vonj. Njegova ljuba Mici. Za vedno v njegovem srcu.

»Ata, kaj pa je tole?« sem mu previdno in počasi, da ne bi zmotil njegovih spominov, na posteljo prinesel nekakšno okrasno škatlo, kot bi bila namenjena za darilo.

Skomignil je z rameni in odsotno počasi povlekel škatlo k sebi. Da je njegova Mici imela kakšno darilno škatlo? Ah, ženske, morda je imela kakšne svoje sponke za lase ali …

»Kaj za vraga!« Obraz se mu je iz otožnosti spremenil v nekakšno jezo, pomešano z grozo in strahom. Njegovi gibi so postali hitri in odrezavi, glas pa močan in ukazovalen, ko je iz škatle povlekel pisma, eno za drugo, jih vedno hitreje premetaval in govoril nekam v zrak: »Pa sem ji rekel, da se mora tega znebiti!«

Okamneli smo stali pred njim, zdaj še vsi njegovi sinovi in vnuki, začudeni, kaj se dogaja z atom.

»Mici nespametna! Zaradi tega bi jo lahko ubili! Pa tolikokrat sem ji rekel, naj jih takoj uniči!« se je jezil na svojo pokojno najdražjo in nekako obupano stopal po sobi gor in dol, kot bi ne videl vseh potomcev ob sebi.

»Ata …« sem se mu previdno približal in položil roko na njegovo nadlaket. Kar zdrznil se je, poskočil in me pogledal v oči. Strah. V očeh je bil strah. In nekakšna navidezna jeza, ki jo je zasenčila žalost. Tako kot sem se previdno približal, sem ga tudi previdno vprašal: »Ata, kaj je to?«

»Kaj je to?« je ponovil za mano. Končno se je ozrl v naše obraze, kot bi šele tisti hip dojel, da ima okoli sebe opazovalce. Pogledal je v dlani, v katerih je močno stiskal nekaj starih pisem. Večina jih je bila opremljena z znamko Adolfa Hitlerja. Nekatera so bila olepšana s suho rožo, največkrat s štiriperesno deteljico. V njih je gledal svojo pisavo. S tem pa obudil tudi vse podrobnosti zgodbe, ki se je dogajala pred 55 leti …

»Tole, fantje moji …« pomahal je s pokom pisem in jih pograbil še več ter jih privzdignil iz darilne škatle. »Tole …« glas se mu je zlomil in ustnice so se zatresle, »… tole je vaša zgodovina. Del nje sem upal, da jo za vedno pozabim …«

Takrat nam je ata začel pripovedovati zgodbo, ki nas je po tistem še neštetokrat spravila v jok, in brati pisma, ki so s svojim čustvenim nabojem povedala več kot tisoče besed, nam pa se je ob vsem tem še okrepilo siceršnje izjemno spoštovanje, ki smo ga čutili do svojih starih staršev. Zgodba ljubezni in zgodba bolečine, zgodba vojne in zgodba lakote, zgodba vere in zgodba upanja.

Ja, to je zgodba, ki si zasluži živeti večno …

Redna cena:

21.00€

Kdo je Dejan Osterman?

Radoveden, z eno besedo. Zanimajo me vse lepe stvari, od hribov in športa do zgodovine, kako kaj deluje …

V mladosti sem bil državni prvak v hitrostnem rolanju, delal pa sem tudi nastope v akrobatskem rolanju (spodaj sliki skoka, na katera sem najbolj ponosen), v rolerje se še danes rad preobujem. S kamionom sem prevozil že vso Evropo (Nizozemska se mi je posebej vtisnila v srce), zadnja leta pa vozim bolj po Sloveniji. Večkrat se zapeljemo na izlet v neznano. Veliko mi pomenijo iskreni prijatelji in družina.

Zaradi svoje radovednosti sem tudi poslušal dedka, kadar je govoril o svojih pismih in pripovedoval zgodbo, ki sem jo ujel v besede in zapisal v tej knjigi. Mene je globoko navdihnila, upam, da bo tudi vas.

Redna cena:

21.00€

Dejan Osterman z atom Jožem

.

ljuba moja mici knjiga dejan osterman

.

Ostale zgodbe

Kdo je Damijan Janžekovič?

Za nasmehom preprostega fanta se skriva močna življenjska zgodba. Prav ta zgodba bolečine, depresije in različnih bitk ga je naredila močnejšega in sočutnejšega. V tem je našel navdih za študij pedagogike in psihoterapije, da bo lahko pomagal vsem »ranjenčkom«, ki jih razume v globine srca.

S svojim zgledom sporoča: »Možno se je dvigniti iz težkih in na trenutke nemogočih trenutkov. Nikoli ni prepozno začeti znova in vsak od nas si zasluži nov začetek.« 

(Namig: Obožuje kakav s smetano.)

Damijan Janžekovič – TEDx

Mnenja o knjigi IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA: Bitka z depresijo

Medtem ko sem prvo knjigo brala z vmesnimi pavzami za izjokati se, sem drugo dobesedno požirala in se iz nje učila o tihi, zahrbtni in počasi uničujoči bolezni, ki se danes vsaj bežno dotakne vsakega šestega človeka. Dragi Damijan, hvaležna sem ti v svojem imenu in imenu vseh, ki v tvoji zgodbi najdejo navdih, moč, smisel in pot, da si se podal v bitko z depresijo, čeprav si vedel, da ena dobljena bitka še ne pomeni zmagati v vojni. Vedel si, da se pravo delo na sebi po tej zmagi šele začne in se odločil, da si daš priložnost.

Ines Ćeman

Včasih globokega. Na trenutke filozofskega. Na trenutke čustvenega in celo težkega branja. Bo knjiga dosegla svoj namen in komu pomagala, da si bo, tako kot Damijan, upal poiskati pomoč, namesto da bi vzdignil roko nadse? Bo zaradi nje tudi Damijanu lažje, saj tudi sam še predobro vem, da se nekatere rane nikoli ne zacelijo? Vsekakor! Ali pa, kot reče eden od protagonistov v knjigi: »Če boš rešil samo eno samo človeško bitje, si lahko čestitaš, naredil si ogromno!«

Aleš Prelog

Pokukajte v knjigo

Življenje je velikokrat napolnjeno z vprašanji brez odgovorov. Pogumno je iskati tiste odgovore, ki še naprej dajejo smisel v našem življenju. Včasih iskanje odgovorov vodi le do še več vprašanj, včasih pa je bolje, da česa ne izvemo nikoli. V mojem otroštvu je bilo veliko vprašanj, ki so me težila. Na nekatera mi je čas prinesel odgovor, druge odgovore sem moral poiskati, a na nekatera nisem imel odgovorov. So jih pa zato imeli drugi. Marsikdo mi je v tistem obdobju sicer poudarjal, da so določena vprašanja, ki jih je najboljše pustiti brez odgovora, a jaz sem kljub vsemu želel odgovore. Včasih je kruta resnica veliko lažje prebavljiva kot pa nevednost, vsaj v mojem primeru je bilo tako.

Pogledal me je in z nasmehom dodal: »Ti si že izjemno bitje. Zame si ti produkt lekcij, ki si se jih si se naučil. Za svoja leta si poln modrosti, saj si šel skozi marsikomu nepredstavljive, predvsem grozne stvari. In zraven mene sedi človek, ki je preživel toliko neviht in deževja, a je vseeno nadaljeval svojo pot. Bolečina te je okrepila, Damijan, dež pa te je s časom tudi očistil.«

Odvrnil sem: »Ravno to je tisto – včasih je vse, kar moramo storiti, da se preprosto odločimo. Da globoko vdihnemo in naredimo korak naprej ter stopimo ven iz cone udobja. Ljudje lahko za vedno stojimo v coni udobja in vedno bomo našli razlog, da ne bi stopili ven. Dejstvo je, da pri izstopu stopamo v neznano in ne vemo kaj nas čaka – morda bo bolelo, morda bo težko, morda bo neprijetno. In vse to je res, a hkrati bomo zapravili številne priložnosti v življenju, če stojimo na robu cone udobja. Najbolje je, da stopimo korak naprej in se odpravimo v neznano. Nikoli ne vemo, koliko lepih stvari nas tam čaka.«

iz pekla do zivljenja bitka z depresijo damijan janzekovic

“Trenutno je moj edini cilj v življenju biti srečen – resnično, intenzivno in dosledno srečen ter navdušen nad življenjem.”

Iz knjige IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA – Bitka z depresijo, Damijan Janžekovič

Iz knjige IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA – Izgubljeno otroštvo, Damijan Janžekovič

MOGOČE VAS ZANIMA ŠE PRVI DEL TRILOGIJE:

Iz pekla do življenja, Damijan Janžekovič

iz pekla do zivljenja izgubljeno otrostvo damijan janzekovic knjiga
bitka z depresijo damijan janzekovic knjiga druga ozadje

Tretji del je še v nastanjanju … 

(Kdaj bo? Ja, Damijan, kdaj bo? Nestrpno čakamo.)

damijan janzekovic najdeno zivljenje knjiga 3