Prebudim se in nimam pojma, kateri dan v tednu je, vem pa, kateri je po novem karantenskem štetju – 19-ti. Vstajanje brez budilke mi gre super – nekje do 10. ure popustim pod pritiski sončnih žarkov in mačjega mijavkanja. V službi sem na čakanju, kar pomeni, da čas doma porabljam predvsem za proizvajanje in pospravljanje gore umazane posode in smeti. Preostali čas gre za spremljanje vseh štirih (dez)informativnih oddaj, poučnih Facebook filmčkov in 14-ih Viber chatov, kjer vsebine iz prvih dveh točk še kritično obdelamo. Mačkov pogled »kdaj greš spet v službo?!?« je verjetno boljša izbira, kot delo od doma v spodnjem delu pižame in srajčki, če šefa slučajno zamika neodložljiv video klic.

Danes je poseben dan v tednu – dan za trgovino. Določim tedenski jedilnik, kot v menzi, preverim hladilnik, preštejem preostale rolice toaletnega papirja in že lahko grem v boj. Oborožim se z nakupovalnim seznamom, mini razkužilom, pralno masko in rokavicami. Ko vžgem avto, veselo ugotovim, da po dveh tednih še dela akumulator. Pred vrati trgovine se med natikanjem maske počutim, kot da se pripravljam na rop banke. Varnostnik pri vratih mi strogo pomigne, naj si razkužim roke, potem pa nataknem rokavice, ker je to seveda najbolj »učinkovito« zaporedje, ampak zakon je zakon. V tednu dni sedaj pojem in iztisnem toliko sadja, kot prej v celem letu, zato grem v akcijo. Natrgam nekaj vrečk in začnem pazljivo izbirati limone, ker velja srbsko šahovsko pravilo »taknuto-maknuto«. Zdi se mi, da obvladam trgovinsko sceno, do trenutka, ko bi rada spravila prvo limono v vrečko. Seveda, mi vrečke z rokavicami ne uspe odpreti niti v 7548-tem poskusu (žal ne pomaga niti sočasen rafal glasnih kletvic), zato besno strgam z roke eno od rokavic, zraven še vedno preklinjam in nekako uspem odpreti vrečko. Seveda, rokavico vrnem nazaj na roko in po polurnem kroženju po trgovini dokončam nakup, vmes pa razmišljam ali se obiram predolgo in delam vrsto pred trgovino. Na blagajni mi med razmišljanjem o brezstičnem plačilu nakupa, prodajalec že avtomatsko izpuli kartico iz rok. Seveda.

Kasneje se dvakrat zaporedoma povzpnem na Rožnik, ker mi frendica, ki ima veze na najvišjih državnih položajih javi, da bo verjetno že jutri obveljala popolna karantena. Enakega poslovilca od hriba ponovim večkrat, saj je zanesljivih virov več. V taki formi kot sedaj, nisem bila že več let. Večeri se, iz tišine se sliši ptičje petje, ki daje občutek nemotenega življenja, vse do dnevno-informativne oddaje ob 19. uri.

Po TV tragikomediji je čas za video klic s prijatelji. Naredim gintonic in čas je za žur, pa še našminkat se ni treba. Poigravamo se s filtri in pri 36-ih končno pridem do spoznanja, da mi velika pisana očala pašejo bolj kot mačja ušesa.

Spat grem s hvaležnostjo, da nam kljub vsemu, skoraj nič zares ne manjka – nepogrešljivo je postalo pogrešljivo. Rada bi rekla »bodite pozitivni« ali »mamo mi to«, pa se to sedaj ne spodobi najbolj.

Avtorica: Nina Simić

Knjiga VIRUS IDEJ je inspiracija vsem, ki se vrtijo v krogu obupa, strahu in žalosti. Pokaže nam, kako biti sam sebi motivator, kako zagnati pozitivno naravnanost znotraj našega ustroja.

Naročilo knjige >>

MALA KNJIGICA SMEHA IN NAVDIHA

Brezplačna knjigica, ki vas bo nasmejala in navdihnila. V njej boste našli nekaj za srce, nekaj za razmislek, nekaj za um, nekaj za dušo …

KLIKNITE ZA PRENOS