ČUDAK
Jurij Čotar
.
Bi raje bral novice ali bil novica?
Kljub predolgemu iskanju ustreznosti okolju, kjer sem odraščal, so misli skozi čas ustvarile idejo, da je korak v ranljivo tveganje edini korak, ki ga je vredno narediti.
Jaz sem svoj smisel.
Poslušaj, če imaš kaj slišati,
in govori, ko imaš kaj povedati.
Redna cena: 18,00 €
.
Poslušaj, če imaš kaj slišati,
in govori, ko imaš kaj povedati.
Jurij Čotar, Čudak
RAZUMEM
Razumem, da si žalostna
in se ne pustiš. V redu. Vem
tudi, da jesen ni tvoj čas, da
se ne znajdeš v mrazu in ne
maraš zasneženih, mokrih
las in kljubuješ jazu, ki nastal
je v tebi nehote. Da očeta nikoli
ni bilo, da bi te pobral, ko si se
plazila po tlaku, da nihče ti ni
odstopil stola, tako stala si na
vlaku celo pot, ko vračala si se
v mrzlo Evropo, v svoje skopo
stanovanje, sama, brez objema
in šepeta, da je nekomu mar.
glavi, enkrat se prepuščaš
nekontrolirani zabavi, drugič
prosiš tišino, naj ti odpoje vsaj
en stih, en vdih, en pogled,
brez besed. Vsaj en objem,
ki pravi, vse je v redu, ne sekiraj
se, vse je v redu, ne skrivaj se.
Na ulici ne najdeš besed, ki bi
ugasnile tesnobo, to gnilobo, ki
je v tebi zrasla, brez da bi kdo
vrata ji odprl; zdaj nikogar ni,
da bi jo zatrl.
Razumem, da ne najdeš krivca,
kateremu boš čez hrbet z noži
risala nasmeh, ki ti ga je ukradel,
kje je zdaj ta, ki prevzel bo krivdo
in se s posledicami spopadel? Kdo
vzel bo nase čustva, ki mlademu
dekletu ne bi smela biti znana, kdo
bo nosil prtljago spominov grdega
vsakdana, ki si ga dekle je po nesreči
priigralo. Ni prav, da je tako, ne sme
biti, kot je bilo, naj nekdo stopi z njo,
da bo vedela, kam gre, da nič ni
izgubljeno še, da vse še odpira se.
Naj nekdo zdrobi obraze grde, naj
se odpihnejo kot prah v vetru. Za
prepih ne skrbi; vsa okna in vrata
sem že odprl, ti pa poskrbi, da ti
spomin ne bo prihodnosti požrl.
NA ROBNIKU VRH STARODA
Če bi iz svojih ljubezenskih
pesmi zložil barčico iz papirja,
bi se ta potopila, še preden bi
izplula iz pristana. Zdi se kot
bombardiranje ob spremljavi
klavirja, počasen posnetek
smrtnega vsakdana, ki teče
dalje, brez da bi posumil na
izgubljeni čas, namenjen tistim,
ki ga spretno pijejo v gašenje
svoje žeje. No, saj, če dobro
pomislim, sem počel enako in
to brez nikakršne meje; zlival
vase vsako kapljico, ki mi je
bila dana. Življenje, zgleda, je
tehtnica, ki z ravnotežjem obdari
tistega, ki nasmeh vrne z nasmehom,
strast vrne z grehom in je delo
povrnjeno z uspehom. Se večkrat
umaknem iz sebe in gledam se,
kako delujem, kam sem namenjen
in kam plujem. Na trenutke se
zazdi, da je življenje pol-utripajoč
izhodni znak slabo obiskanega
puba, katerega glasba v živo
mladega kantavtorja tam nekje
v kotu, nikoli ni bila toliko zanič,
da bi vstal od mize in odšel.
Res je, vedno sem počakal še
eno pesem in si jo zase potihem
odpel. E, ja, ne mine dan brez
goreče vesti, ki zažgal sem jo
pred leti in ne obstaja jutri, ki
nosil bi svetlejše obeti, pa vendar
vztrajam in se ne predam, še
kar čakam naslednjo pesem in si
jo vsakič zase potiho odmrmram.
Fotografija: Jernej Rodič