ČUDAK

Jurij Čotar

.

Bi raje bral novice ali bil novica?

Kljub predolgemu iskanju ustreznosti okolju, kjer sem odraščal, so misli skozi čas ustvarile idejo, da je korak v ranljivo tveganje edini korak, ki ga je vredno narediti.

Jaz sem svoj smisel.

Poslušaj, če imaš kaj slišati,
in govori, ko imaš kaj povedati.

Redna cena: 18,00 €

.

Poslušaj, če imaš kaj slišati,
in govori, ko imaš kaj povedati.

Jurij Čotar, Čudak

RAZUMEM

Razumem, da si žalostna
in se ne pustiš. V redu. Vem
tudi, da jesen ni tvoj čas, da
se ne znajdeš v mrazu in ne
maraš zasneženih, mokrih
las in kljubuješ jazu, ki nastal
je v tebi nehote. Da očeta nikoli
ni bilo, da bi te pobral, ko si se
plazila po tlaku, da nihče ti ni
odstopil stola, tako stala si na
vlaku celo pot, ko vračala si se
v mrzlo Evropo, v svoje skopo
stanovanje, sama, brez objema
in šepeta, da je nekomu mar.

Razumem, da blodiš v svoji
glavi, enkrat se prepuščaš
nekontrolirani zabavi, drugič
prosiš tišino, naj ti odpoje vsaj
en stih, en vdih, en pogled,
brez besed. Vsaj en objem,
ki pravi, vse je v redu, ne sekiraj
se, vse je v redu, ne skrivaj se.
Na ulici ne najdeš besed, ki bi
ugasnile tesnobo, to gnilobo, ki
je v tebi zrasla, brez da bi kdo
vrata ji odprl; zdaj nikogar ni,
da bi jo zatrl.

Razumem, da ne najdeš krivca,
kateremu boš čez hrbet z noži
risala nasmeh, ki ti ga je ukradel,
kje je zdaj ta, ki prevzel bo krivdo
in se s posledicami spopadel? Kdo
vzel bo nase čustva, ki mlademu
dekletu ne bi smela biti znana, kdo
bo nosil prtljago spominov grdega
vsakdana, ki si ga dekle je po nesreči
priigralo. Ni prav, da je tako, ne sme
biti, kot je bilo, naj nekdo stopi z njo,
da bo vedela, kam gre, da nič ni
izgubljeno še, da vse še odpira se.

Naj nekdo zdrobi obraze grde, naj
se odpihnejo kot prah v vetru. Za
prepih ne skrbi; vsa okna in vrata
sem že odprl, ti pa poskrbi, da ti
spomin ne bo prihodnosti požrl.

NA ROBNIKU VRH STARODA

Če bi iz svojih ljubezenskih
pesmi zložil barčico iz papirja,
bi se ta potopila, še preden bi
izplula iz pristana. Zdi se kot
bombardiranje ob spremljavi
klavirja, počasen posnetek
smrtnega vsakdana, ki teče
dalje, brez da bi posumil na
izgubljeni čas, namenjen tistim,
ki ga spretno pijejo v gašenje
svoje žeje. No, saj, če dobro
pomislim, sem počel enako in
to brez nikakršne meje; zlival
vase vsako kapljico, ki mi je
bila dana. Življenje, zgleda, je
tehtnica, ki z ravnotežjem obdari
tistega, ki nasmeh vrne z nasmehom,
strast vrne z grehom in je delo
povrnjeno z uspehom. Se večkrat
umaknem iz sebe in gledam se,
kako delujem, kam sem namenjen
in kam plujem. Na trenutke se
zazdi, da je življenje pol-utripajoč
izhodni znak slabo obiskanega
puba, katerega glasba v živo
mladega kantavtorja tam nekje
v kotu, nikoli ni bila toliko zanič,
da bi vstal od mize in odšel.
Res je, vedno sem počakal še
eno pesem in si jo zase potihem
odpel. E, ja, ne mine dan brez
goreče vesti, ki zažgal sem jo
pred leti in ne obstaja jutri, ki
nosil bi svetlejše obeti, pa vendar
vztrajam in se ne predam, še
kar čakam naslednjo pesem in si
jo vsakič zase potiho odmrmram.

Čudak - Jurij Čotar

Fotografija: Jernej Rodič

Ostale knjige

Kdo je Damijan Janžekovič?

Za nasmehom preprostega fanta se skriva močna življenjska zgodba. Prav ta zgodba bolečine, depresije in različnih bitk ga je naredila močnejšega in sočutnejšega. V tem je našel navdih za študij pedagogike in psihoterapije, da bo lahko pomagal vsem »ranjenčkom«, ki jih razume v globine srca.

S svojim zgledom sporoča: »Možno se je dvigniti iz težkih in na trenutke nemogočih trenutkov. Nikoli ni prepozno začeti znova in vsak od nas si zasluži nov začetek.« 

(Namig: Obožuje kakav s smetano.)

For privacy reasons YouTube needs your permission to be loaded. For more details, please see our Varovanje podatkov.

Damijan Janžekovič – TEDx

Mnenja o knjigi IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA: Bitka z depresijo

Medtem ko sem prvo knjigo brala z vmesnimi pavzami za izjokati se, sem drugo dobesedno požirala in se iz nje učila o tihi, zahrbtni in počasi uničujoči bolezni, ki se danes vsaj bežno dotakne vsakega šestega človeka. Dragi Damijan, hvaležna sem ti v svojem imenu in imenu vseh, ki v tvoji zgodbi najdejo navdih, moč, smisel in pot, da si se podal v bitko z depresijo, čeprav si vedel, da ena dobljena bitka še ne pomeni zmagati v vojni. Vedel si, da se pravo delo na sebi po tej zmagi šele začne in se odločil, da si daš priložnost.

Ines Ćeman

Včasih globokega. Na trenutke filozofskega. Na trenutke čustvenega in celo težkega branja. Bo knjiga dosegla svoj namen in komu pomagala, da si bo, tako kot Damijan, upal poiskati pomoč, namesto da bi vzdignil roko nadse? Bo zaradi nje tudi Damijanu lažje, saj tudi sam še predobro vem, da se nekatere rane nikoli ne zacelijo? Vsekakor! Ali pa, kot reče eden od protagonistov v knjigi: »Če boš rešil samo eno samo človeško bitje, si lahko čestitaš, naredil si ogromno!«

Aleš Prelog

Pokukajte v knjigo

Življenje je velikokrat napolnjeno z vprašanji brez odgovorov. Pogumno je iskati tiste odgovore, ki še naprej dajejo smisel v našem življenju. Včasih iskanje odgovorov vodi le do še več vprašanj, včasih pa je bolje, da česa ne izvemo nikoli. V mojem otroštvu je bilo veliko vprašanj, ki so me težila. Na nekatera mi je čas prinesel odgovor, druge odgovore sem moral poiskati, a na nekatera nisem imel odgovorov. So jih pa zato imeli drugi. Marsikdo mi je v tistem obdobju sicer poudarjal, da so določena vprašanja, ki jih je najboljše pustiti brez odgovora, a jaz sem kljub vsemu želel odgovore. Včasih je kruta resnica veliko lažje prebavljiva kot pa nevednost, vsaj v mojem primeru je bilo tako.

Pogledal me je in z nasmehom dodal: »Ti si že izjemno bitje. Zame si ti produkt lekcij, ki si se jih si se naučil. Za svoja leta si poln modrosti, saj si šel skozi marsikomu nepredstavljive, predvsem grozne stvari. In zraven mene sedi človek, ki je preživel toliko neviht in deževja, a je vseeno nadaljeval svojo pot. Bolečina te je okrepila, Damijan, dež pa te je s časom tudi očistil.«

Odvrnil sem: »Ravno to je tisto – včasih je vse, kar moramo storiti, da se preprosto odločimo. Da globoko vdihnemo in naredimo korak naprej ter stopimo ven iz cone udobja. Ljudje lahko za vedno stojimo v coni udobja in vedno bomo našli razlog, da ne bi stopili ven. Dejstvo je, da pri izstopu stopamo v neznano in ne vemo kaj nas čaka – morda bo bolelo, morda bo težko, morda bo neprijetno. In vse to je res, a hkrati bomo zapravili številne priložnosti v življenju, če stojimo na robu cone udobja. Najbolje je, da stopimo korak naprej in se odpravimo v neznano. Nikoli ne vemo, koliko lepih stvari nas tam čaka.«

iz pekla do zivljenja bitka z depresijo damijan janzekovic

“Trenutno je moj edini cilj v življenju biti srečen – resnično, intenzivno in dosledno srečen ter navdušen nad življenjem.”

Iz knjige IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA – Bitka z depresijo, Damijan Janžekovič

Iz knjige IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA – Izgubljeno otroštvo, Damijan Janžekovič

MOGOČE VAS ZANIMA ŠE PRVI DEL TRILOGIJE:

Iz pekla do življenja, Damijan Janžekovič

iz pekla do zivljenja izgubljeno otrostvo damijan janzekovic knjiga
bitka z depresijo damijan janzekovic knjiga druga ozadje

Tretji del je še v nastanjanju … 

(Kdaj bo? Ja, Damijan, kdaj bo? Nestrpno čakamo.)

damijan janzekovic najdeno zivljenje knjiga 3