Piše: Dr. Jure Knez, DEWESoft d.o.o.

Kateri dober gospodar na kmetiji bo svojim sinovom plačal, da ležijo v postelji, obenem pa bo za nujno potrebna opravila najel tuje delavce? V Sloveniji se zdi, da bomo naredili točno to.

Korona bo v gospodarstvu zagotovo pustila posledice. Naše odločitve pa bodo določale ali bo le še poglobila določene slabosti našega sistema ali bo prelomnica za spremembe, ki bodo vodile na bolje. Želim si slednjega.

Socialna država pomeni, da imajo vsi zagotovljeno človeku dostojno življenje, na drugi strani pa tudi, da vsi pripomorejo k dobrobitu družbe in okolja. A ko se poglabljam v številke, se ne morem znebiti občutka, da Slovenija spodbuja vrednoto – nedelo.

Vzemimo primer povprečne slovenske družine. Oče Peter ima 36 let, mati Kristina 33 let. Oba njuna otroka (Gaj in Nika) obiskujeta vrtec. Živijo v najemniškem stanovanju in nimajo nobenega drugega premoženja. Peter in Kristina sta dobila možnost redne zaposlitve za minimalno plačo. Se bosta zaposlila ali raje ostala na zavodu?

Številke jasno govorijo: raje ostanita na zavodu, saj bosta tako dobila več denarja in seveda mnogo več časa.

Družina z dvema otrokoma, ki obiskujeta vrtec, dobi v primeru, da starša delata za minimalno plačo, 1600 € z vsemi dodatki. Če sta ta ista starša brezposelna, dobita 1300 €. Poleg tega se lahko vključita v sistem prostovoljnega dela, kjer dobita vsak 100 € dodatka na mesec, pri čemer morata opraviti vsak dve uri dela. Ko k temu prištejemo še manjše stroške plačila vrtca in subvencije stanovanja, jima kot brezposelnima ostane mesečno 1450 €, če sta zaposlena pa le 1250 €. Največje nesorazmerje pa je v opravljenih urah, saj brezposelna za ta prihodek oddelata 4 ure, v primeru zaposlitve pa 340 delovnih ur.  S tem se, očitno, spodbuja – nedelo.

S tem vzgajamo rodove trajno nezaposljivih, katerih otroci se bodo navadili takega življenja. Kako lahko starši, ki tako živijo iz leta v leto, pri otrocih vzgojijo samospoštovanje in pripadnost družbi? Kako lahko družini privoščijo nekaj več? Kako razložijo otrokom, da je potrebno slediti sanjam?

Človek je zelo prilagodljivo bitje, še posebej hitro pa se navadimo nedela. Nadvse pomembno se mi zato zdi, da ne zastanemo. Ne kot posamezniki, ne kot podjetje in ne kot država.

Prav je bilo, da smo v marcu in aprilu z uredbo PKP1 ogromne vsote denarja namenili temu, da smo za trenutek ustavili življenje in s tem omejili epidemijo. Ne smemo pa se slepiti, da je 80 % nadomestila za čakanje na delo povzročilo, da je marsikatero podjetje raje podaljšalo zaprtje svojih obratov, kot pa da bi poskušalo ustvariti dodano vrednost. Pri PKP3 za čakanje na delo bo situacija podobna – tisti, ki bodo doma, bodo dobili samo malo manj kot tisti, ki bodo delali.

Naj ponazorim – če nekdo dela za minimalno plačo, dobi nekaj več kot 650 € neto, torej 3.9 € na uro. V primeru, da bo delal za polovični delovni čas, bo dobil približno 590 €, torej 7 € na uro. S tem zelo očitno (spet) spodbujamo nedelo, še sploh, ker lahko čakajoči opravijo dodatno delo do višine 200 € brez plačila davkov in prispevkov.

V teh časih bodo nesorazmerja postala še bolj kritična, saj se Zavod za zaposlovanje že polni, še bistveno več brezposelnosti pa lahko pričakujemo v prihodnjih mesecih. V Ameriki, kjer nimajo programov čakanja, je brezposelnih 15 %. Ko bo naši državi zmanjkalo sredstev za subvencije, bo to pomenilo 150.000 ljudi na zavodu. Z enostavno kalkulacijo vidimo, da bodo dolgove, ki jih bomo ustvarili s planirano porabo sredstev za nedelo, plačevali še naši otroci in vnuki.

Dlje ko vztrajamo v trenutnem sistemu, hujše bodo posledice. V okviru strokovne skupine za predloge PKP smo se med drugim posvetili tudi tej problematiki. Da trenutni sistem ne spodbuja dela, se strinjamo. A kakšne so možne rešitve?

Dr. Jure Knez, DEWESoft, Foto: Mitja Ličar

Kaj lahko storimo na ravni države?

Z Dušanom Olajem (DUOL d.o.o.) sva dobila nalogo, da pripraviva predlog aktivacije čakajočih na delo in fleksibilnega trga dela. Izhajala sva iz osnove, da se čas čakanja na delo uporabi za aktivnosti. Čakajoče na delo izobražujmo in jim ponudimo vključevanje v javna dela, s čimer lahko povečajo svoje prihodke. Sistem lahko z minimalnimi spremembami prilagodimo, da bomo ustvarjali dodano vrednost, pri čemer pa ne bo potrebno nižati nadomestil za brezposelnost.

Naj omenim le nekaj smiselnih sprememb:

Na Zavodu za zaposlovanje je potrebno javna dela razširiti. Lahko se uvede subvencionirane bone v obliki zelo enostavne mobilne aplikacije, s katerimi lahko upokojenci, invalidi in pa tudi ostali državljani naročijo osnove storitve, kot so pomoč na domu, gospodinjska opravila, varstvo otrok, sezonska dela v kmetijstvu …

Podjetjem bi se omogočilo popolnoma fleksibilno, za nekaj ur, dni ali tednov najeti brezposelne. V teh turbulentnih časih bi se podjetja lahko namesto stagniranja usmerila v aktivnosti, za katere se ne ve, koliko časa bodo na voljo. Fleksibilni najem mora biti dražji od stalnih oblik dela, s čimer preprečimo, da bi takšne oblike nadomestile stalne oblike zaposlitve.

Uvesti je potrebno mehkejše prehode v samozaposlitve. Trenutno se marsikdo klub dobri ideji in sposobnostim ne odloči za samostojno pot, ker to pomeni ukinitev nadomestil in hkrati takojšnje plačevanje prispevkov in davkov. Zakaj ne uvedemo, da lahko tudi brezposelni odprejo svoj “popoldanski s.p.” in na mehak način preizkusijo podjetniške vode? Da je to prava rešitev za nove podjetniške zgodbe, vidimo že v podjetniškem inkubatorju Katapult v Trbovljah, kjer se bb podobni začetni podpori veliko idej iz skritih predalov spravi v svet. S tem nastajajo tudi nova delovna mesta. Zavod za zaposlovanje mora postati središče, kjer se rojevajo ideje in poslovne priložnosti. Vem, da ta transformacija ni enostavna, a je nujno potrebna. V medicini je jasno – bolje je operirati in odstraniti tumor kot pustiti, da se rak razširi po celem telesu.

Seveda je ključno, da se vsi ti prihodki brezposelnih seštevajo, pri čemer se nadomestilo manjša v sorazmerju opravljenih ur, vsi prihodki pa se štejejo v izračun dodatkov in subvencij. Poleg tega je potrebno urediti ekcese, kot je plačilo prostovoljnega dela na zavodu, s povečanjem potrebnega števila opravljenih ur, s čimer izenačimo urne postavke.

Ob uvedbi omenjenih ukrepov izračuni kažejo, da lahko ohranimo višino nadomestil za brezposelnosti, a kljub temu bistveno zmanjšamo stroške državnega proračuna. Predvsem pa delu znova vrnemo vrednost. Makroekonomsko je to v tem trenutku ključno, saj bomo priča zmanjšanju produktivnosti in bistveno povečani porabi proračunskih sredstev.

Ves svet je pred velikim izzivom. Jasno smo videli, da evropska solidarnost ne obstaja in da države stojijo na štartni črti. Ali bomo Slovenci upravičili pregovorno iznajdljivost ali bomo zaostali in izgubili svojo tako težko pridobljeno svobodo, samostojnost in suverenost?

Kaj pa lahko storimo na ravni posameznika?

Pokažimo otrokom prave vrednote. Bodimo dober zgled.

Prostovoljci v akciji MASKE ZA VSE, ki smo jo izvedli v času korone, so ob zahvalah omenjali izraze kot so: »počutili smo se koristne«, »dober je občutek, ko nekaj narediš za svet«, »spet se počutim živo in ustvarjalno«  …

Morda direktna statistika ne more zmeriti zadovoljstva, ponosa in lastne vrednosti posameznika. Vendar, a ni prav to ključno?

Dober gospodar bo torej na svoji kmetiji sinove naučil pravih vrednot. S svojim zgledom jim bo pokazal, da je pošteno delo vrednota, ki ti osmišlja življenje. 

Dr. Jure Knez, DEWESoft d.o.o.