Hm, kakor želite. Lahko vam pa pokažemo en naš primer besedila, kakršnega smo dobili od avtorja in potem končnega, ko smo ga uredniško že dodelali.

.

Verzija 1, brez uredniške dodelave: 

O nastanku knjige.

Vse se je začelo leta 1999, po smrti Marije Osterman. Kmalu po njeni smrti, ko smo pospravljali njene stvari,  smo v omari našli pisma. Vsi smo bili presenečeni nad tem, saj nihče od nas ni vedel od kdaj so ta pisma. Edini, ki jih je takoj prepoznal je bil njen mož Jože Osterman. Ta knjiga je posvečena njemu in v njej bomo spoznali njegovo pot življenja od leta 1937-1945 ter nekaj malega še, ko je bil pri vojaških vajah leta 1953.

Pa se vrnimo malo nazaj k pismom. Tudi njen mož Joža ni vedel, da je Marija ta pisma shranila in je bil nad to najdbo zelo presenečen. Presenečen je bil, ker mu žena Mici ni nikoli povedala, da jih je shranila. Tudi  v nekaterih pismih ji je napisal naj pisma raje raztrga zaradi njene varnosti. Ta pisma smo večkrat zvečer prebirali in se zraven o njih tudi veliko pogovarjali. Po navadi je večinoma govoril ata Jože, ostali pa smo ga z odprtimi usti poslušali. Opisoval nam je svojo zgodbo vojaškega življenja in tudi o tem kako je spoznal Mici- kot jo je on ljubkovalno klical. Zgodbe, ki nam jih je pripovedoval so bile vedno zanimive in vedno smo izvedeli kaj novega in razburljivega o njegovi poti. Najdena pisma, smo vsi z velikim zanimanjem brali. Ampak ker je nekatera pisma zob časa že močno načel, jih je zelo težko brati. Ravno zaradi tega sem se odločil, da vsa pisma pretipkam in jih tako ohranim. Pretipkavanje mi je vzelo veliko časa, zlasti pisma katera so bila pisana z navadnim svinčnikom. Sledi svinčnika pa so sčasoma začela bledeti in je bilo pisma zelo težko prebrati. Po dolgem času mi je le uspelo pritisniti zadnjo piko. Vsa pisma sem potem po vrsti večkrat prebral in porodila se je ideja, da jih vključim v zgodbo.

 Vir za zgodbo sem črpal od Jožetovih pripovedovanj in njegove knjige Moja pot. Zato sem v knjigo vključil tudi spoznavanje med Mici in Jožetom. Ampak ker so imeli včasih zelo malo prostih dni, večinoma so bile to samo nedelje in večji Krščanski prazniki sem v knjigo vključil tudi Krščanske praznike. Včasih so veliko dali na te praznike in so bili po navadi dela prosti. Katere praznike so včasih praznovali in kako, tu mi je bila v veliko pomoč Brolhova mama ( Tončka Stare) za kar sem ji zelo hvaležen.

.

Verzija 2, ko smo ta isti uvod v knjigo uredniško dodelali

»Danes se poslavljamo od Marije Osterman.«

»Od moje Mici,« je z žalostjo v glasu izdihnil Jože. Njen mož, naš ded. Vse življenje sta prebila skupaj, z roko v roki, do zadnjega dne. Vez, ki jo danes mladi težko razumemo. Vez, ki je močnejša od vseh teh filmskih prikazov neskončne ljubezni. Kaj točno je naša dedka in babico tako močno povezovala, nismo vedeli.

Do tistega dne …

Ko smo praznili omare naše babice, je ded sedel na postelji in v rokah držal njene obleke. Gledal je z žalostjo v očeh, da se je še nam trgalo srce, ko je počasi v rokah prelagal obleke za obleko, jih vsake toliko dvignil, kot bi si v njej predstavljal svojo ljubo Mici, se na trenutke celo grenko nasmehnil, da smo v odsevu njegovega otožnega pogleda lahko razbrali, da so mu misli preplavili spomini … V tej obleki sta šla skupaj na žegnanje. V tej obleki ga je pričakala tisti dan … V tej pa sta skupaj pospremila štiri sinove na Brezje. V tej …

Vsako je približal obrazu in globoko zajel zrak, kot bi si želel, da s tem vonjem obudi svojo drago … Ta vonj. Njegova ljuba Mici. Za vedno v njegovem srcu.

»Oča, kaj pa je tole?« sem mu previdno in počasi, da ne bi zmotil njegovih spominov, na posteljo prinesel nekakšno okrasno škatlo, kot bi bila namenjena darilom.

Skomignil je z rameni in odsotno počasi povlekel škatlo k sebi. Da je njegova Mici imela kakšno darilno škatlo? Ah, ženske, morda je imela kakšne svoje sponke za lase ali  …

»Kaj za vraga!« obraz se mu je iz otožnosti spremenil v nekakšno jezo, pomešano z grozo in strahom. Njegovi gibi so postali hitri in odrezavi. Glas pa močan in ukazovalen, ko je iz škatle povlekel pisma, eno za druge, jih vedno hitreje premetaval in govoril nekam v zrak: »Pa sem ji rekel, da se mora tega znebiti!«

Okameneli smo stali pred njim, sedaj še vsi njegovi sinovi in vnuki, zaprepadeni, kaj se dogaja z dedom.

»Mici nespametna! Zaradi tega bi jo lahko ubili! Pa tolikokrat sem ji rekel, naj jih takoj zažge!« se je jezil za svojo pokojno najdražjo in nekako obupano stopal so sobi gor in dol, kot bi ne videl vseh potomcev ob sebi.

»Ata …« sem se mu previdno približal in položil roko na njegovo nadlakt. Kar zdrznil se je, poskočil in me pogledal v oči. Strah. V očeh je bil strah. In nekakšna navidezna jeza, ki jo je zasenčila žalost.

»Ata, kaj je to?«

»Kaj je to?« končno se je ozrl v naše obraze, kot bi šele sedaj dojel, da ima okoli sebe opazovalce. Pogledal je v dlani, kjer je močno stiskal nekaj starih pisem. Večina je bila opremljena z znamko Adolfa Hitlerja. Nekatera so bila olepšana s suho rožo, največkrat s štiriperesno deteljico. V njih je gledal svojo pisavo. S tem pa obudil tudi vse podrobnosti zgodbe, ki se je odvijala pred 55 leti …

»Tole, fantje moji …« pomahal je s pokom pisem in zagrabil še več njih iz okrasne škatle.

»Tole …« glas se mu je zlomil in ustnice zatresle, »… tole je vaša zgodovina. Del nje sem upal, da jo za vedno pozabim …«

Takrat nam je ded začel pripovedovati zgodbo, ki nas je neštetokrat spravila v jok, in brati pisma, ki so s svojim čustvenim nabojem povedala več kot tisoče besed, nam pa se je ob vsem tem še okrepilo siceršnje izjemno spoštovanje do naših starih staršev. Zgodba ljubezni in zgodba bolečine, zgodba vojne in zgodba lakote, zgodba vere in zgodba upanja.