VIRUS IDEJ

Nina Simić

19. dan n.k.š.

Prebudim se in nimam pojma, kateri dan v tednu je, vem pa, kateri je po novem karantenskem štetju – devetnajsti. Vstajanje brez budilke mi gre super – nekje do desete ure popustim pod pritiski sončnih žarkov in mačjega mijavkanja. V službi sem na čakanju, kar pomeni, da čas doma porabljam predvsem za proizvajanje in pospravljanje gore umazane posode in smeti. Preostali čas gre za spremljanje vseh štirih (dez)informativnih oddaj, poučnih Facebook filmčkov in štirinajstih Viber klepetov, kjer vsebine iz prvih dveh točk še kritično obdelamo. Mačkov pogled, ki me sprašuje, kdaj grem ponovno v službo, je verjetno boljša izbira kot delo od doma v spodnjem delu pižame in srajčki, če šefa slučajno zamika neodložljiv video klic.

Danes je poseben dan v tednu – dan za trgovino. Določim tedenski jedilnik, kot v menzi, preverim hladilnik, preštejem preostale rolice toaletnega papirja in že lahko grem v boj. Oborožim se z nakupovalnim seznamom, mini razkužilom, pralno masko in rokavicami. Ko vžgem avto, veselo ugotovim, da po dveh tednih še dela akumulator. Pred vrati trgovine se med natikanjem maske počutim, kot da se pripravljam na rop banke. Varnostnik pri vratih mi strogo pomigne, naj si razkužim roke, potem pa nataknem rokavice, ker je to seveda najbolj »učinkovito« zaporedje, ampak zakon je zakon. V tednu dni sedaj pojem in iztisnem toliko sadja kot prej v celem letu, zato grem v akcijo. Natrgam nekaj vrečk in začnem pazljivo izbirati limone, pri katerih velja srbsko šahovsko pravilo »taknuto-maknuto«. Zdi se mi, kot da obvladam trgovinsko sceno, a le do trenutka, ko bi rada v vrečko spravila prvo limono. Seveda mi vrečke z rokavicami ne uspe odpreti niti v 7548-em poskusu (žal ne pomaga niti sočasen rafal glasnih kletvic), zato besno strgam z roke eno od rokavic, zraven še vedno preklinjam in nekako uspem odpreti vrečko. Seveda, rokavico vrnem nazaj na roko in po polurnem kroženju po trgovini dokončam nakup, vmes pa razmišljam, ali se morda obiram predolgo in delam vrsto pred trgovino. Na blagajni mi med razmišljanjem o brezstičnem plačilu nakupa prodajalec že avtomatsko izpuli kartico iz rok. Seveda.

Kasneje se dvakrat zapored povzpnem na Rožnik, ker mi prijateljica, ki ima veze na najvišjih državnih položajih, javi, da bo verjetno že jutri obveljala popolna karantena. Enakega »poslovilca« od hriba ponovim večkrat, saj je zanesljivih virov več. V takšni formi, kot sem sedaj, nisem bila že več let. Večeri se, iz tišine se sliši ptičje petje, kar daje občutek nemotenega življenja – vse do dnevno-informativne oddaje ob 19. uri.

Po televizijski tragikomediji je čas za video klic s prijatelji. Naredim si gin tonik in čas je za žur, pa še naličiti se ni treba. Poigravamo se s filtri in pri 36-ih končno pridem do spoznanja, da mi velika pisana očala pašejo bolj kot mačja ušesa.

Spat grem s hvaležnostjo, da nam kljub vsemu skoraj nič zares ne manjka – nepogrešljivo je postalo pogrešljivo. Rada bi vam rekla, da bodite pozitivni, ali pa da »mamo to«, vendar se to v teh časih ne spodobi najbolj.

Knjiga VIRUS IDEJ je inspiracija vsem, ki se vrtijo v krogu obupa, strahu in žalosti. Pokaže nam, kako biti sam sebi motivator, kako zagnati pozitivno naravnanost znotraj našega ustroja.

Naročilo knjige >>

MALA KNJIGICA SMEHA IN NAVDIHA

<p style=”text-align: center;”>Brezplačna knjigica, ki vas bo nasmejala in navdihnila. V njej boste našli nekaj za srce, nekaj za razmislek, nekaj za um, nekaj za dušo …</p>

KLIKNITE ZA PRENOS