»Vse informacije iz zunanjega sveta v nas vstopajo s pomočjo čutil, torej vida, sluha, vonja, otipa in okusa. Iz tega lahko izpeljemo logičen in čisto uporaben sklep: če neko stvar konzumiramo hkrati z več čutili (multisenzorno), si jo bomo bolje zapomnili. S čimer lahko mirne duše pritrdimo stari modrosti, ki pravi, da naj bi se učili na glas (saj na takšen način hkrati beremo in poslušamo). Še bolje pa je, če lahko to tudi pišemo. S tem pokrijemo več tipov učenja hkrati, ne glede na to kam sodimo.

Dolgoročni spomin pa enostavno povedano nastane, ko znova in znova nekaj vidimo, doživimo ali mislimo. Vse dokler tega ne usvojimo. Do te mere, da nam o tem ni treba več razmišljati, temveč po želji to kadar koli lahko prikličemo iz spomina.

Obstaja pa tudi hitrejši način. Končno.«

»Se spomnite kakšne pesmi, ki vas v mislih odnese na kakšen poseben kraj ali dogodek v vašem življenju? V objem najbolj divjih trenutkov, ko ste z nekom lahko največji? Ali pa najslabši. Ko se na zunaj najbrž vsi sprašujejo, zakaj se sploh trudite? Kaj pa, ko ste bili prvič zaljubljeni, srečni, nad čim navdušeni? Na primer ko ste končali šolo, opravili vozniški izpit, dobili otroka ali kaj podobnega. Zakaj se teh dogodkov tako jasno spomnite? Odgovor je preprost: v tistih trenutkih se je nekaj zgodilo, vi pa ste bili ob tem neizmerno srečni, veseli, ponosni. Ali pa jezni in prestrašeni. Kar koli od tega, le da ste bili pri tem čustveno angažirani. In ker je šlo za spajanje dogodka in čustvenih stanj, se vam je to vtisnilo v spomin. Kar pomeni, da dolgoročni spomin nastane tudi takrat, ko se združita informacija in čustvo.«

»Kako to praktično uporabiti? Če imamo torej dva načina za tvorjenje dolgoročnega spomina, pri čemer prvi zahteva zgolj mehansko ponavljanje vedno istih misli, gibov, dejanj, kar je sicer zelo preprosto, le precej časa nam vzame, je drugi njegovo popolno nasprotje. Omogoča nam takojšnje tvorjenje dolgoročnega spomina. Pri tem se sploh ni treba prepustiti izkušnjam življenja, da nas vržejo v različna čustvena stanja, temveč ta učinek lahko dosežemo sami. V trenutku, kadar koli nam to ustreza.

Pa je to mogoče? Seveda. In še zelo preprosto je. Zagotovo ste slišali, da imamo dve polovici možganov, po navadi jima pravimo kar leva in desna polovica. Leva je racionalna in skrbi za logiko in razum, desna pa je dojemljiva za čustva, umetnost in ustvarjalnost. Stvari, ki si jih je treba zapomniti, gredo torej v levo polovico: vsa dejstva, podatki, letnice, elementi, imena, kraji, dogodki, vse to skladiščenje znanja, vse sodi sem. Kar seveda ni preprosto. In bolj suhoparno je, težje je. A vendar je tako videti učenje pri večini ljudi. Poskušajo si le zapomniti stvari, o katerih berejo ali poslušajo. Takšne, kot so. Kot gola dejstva, letnice, podatke. Golo navajanje stvari, ki jih poskušajo spraviti v spomin. V levo polovico možganov, torej. Zdaj pa se spomnite primerov iz šole, ko ste se neko snov morali naučiti na pamet, in to primerjajte s tisto, ki ste jo lahko opisali s svojimi besedami. Katero ste bolj razumeli, katero ste si dlje časa zapomnili? Verjetno tisto, pri kateri ste lahko bili ustvarjalni, mar ne? Zakaj pa? Prav zaradi tega: ker ste lahko bili ustvarjalni. Lahko ste vpregli še desno polovico možganov. In to je bilo odločilno. Kajti obstaja bistvena razlika med (začasnim) skladiščenjem znanj in ustvarjanjem znanj. Za skladiščenje skrbi leva, za ustvarjanje pa desna polovica možganov. Nobenega razloga pa ni, da ju ne bi uporabili skupaj. Le da nam tega nihče ni povedal.«

Naročilo knjige
Dejan Krajlah Prakticno ucenje knjiga