Ne rabiš stvari 

V samem prostoru tre se stvari –
kopičijo se kot trenutki nemoči
in polnijo zavest do onemoglosti.
Predmeti spreminjajo se v smeti,
to navidezno zlato vedno bolj smrdi.

Reči so zgolj pregrade med ljudmi,
med bližnjimi gradijo zidove.
Želijo te samega, v kletki, kjer se vse blešči.
Ovijejo se okoli uma in trgajo vezi.
Slehernega pustijo, da sam bogato trpi.

Potlačena duša tiho kriči:
»Prosim, opazi, da so odveč te reči.
Zazri se navznoter, globoko zazri.
Pusti vesolju, da odpre ti oči.
Ljubezen v tebi je dovolj, ne rabiš stvari.«