Kaj, če ostanem sama?

Že kot otrok je nerada ostajala sama. Samoto je povezovala z osamljenostjo, žalostjo, trpljenjem, neizpolnjenostjo in nezaželenostjo. Z odraščanjem je strah pred vsem tem le še naraščal – dobival je obliko, moč in nadvlado. Vplival je na pomembne življenjske odločitve. Da bi bila sprejeta, ljubljena in priljubljena, se je prilagajala in delovala po pričakovanjih okolice, pri vsem tem pa večji del časa pozabljala nase. Tega se vsekakor ni zavedala. Vse se je zdelo tako popolno. Dokler ji strah ni odnesel tistega, kar je najmanj pričakovala. Vira sreče, ljubezni, zadovoljstva in miru. Vira znotraj sebe. Lahko bi rekli, da je izgubila sebe samo.

Ko se mi je pred dvema letoma podrl svet in se je zdelo, kot bi se lastni čas ustavil, sem srečala to drobceno bitje, ki že od otroštva v sebi nosi strah. Tako dolgo je že nisem videla, a sem se v enem samem trenutku spomnila vseh podrobnosti – lasje, oči, roke, postava, obleka, glas in vonj. Toliko spominov naju veže … Spominov, ki sežejo daleč tja v otroštvo. Da bi ji pomagala pri soočanju s strahom, ki jo je tako zelo zaznamoval, sem se začela odpirati tudi sama. V pogovorih z njo so se znotraj mene vedno prepletala vsa možna čustva. Veliko sva prejokali, se objemali in si pripovedovali zanimive zgodbe preteklosti. V času, ki sem ga namenila njej, sem nevede pomagala obema.

Prišel je dan, ko sem svoj zaustavljeni čas morala ponovno zagnati, se vrniti v vsakdanjik in znova zaživeti. Tako spremenjena znotraj sebe, tako polna zaupanja vase. Tako osvobojena, tako neobremenjena. Spočitega telesa in prenovljenega duha. Poiskala sem jo, da se ji zahvalim in se poslovim, saj sem bila pripravljena na svet. Ko sem jo našla, pa sem ugotovila, da je del mene in je ne morem odsloviti. Ves čas je bila tu zame in pravzaprav je bila ona tista, ki je nudila pomoč. Pokazala mi je strah, mi predstavila njegovo obliko in ga pred mano razvrednotila in porazila.

Objela sem deklico znotraj sebe in jo sprejela. Zdaj vem, da me hrani pozornost, ki jo namenim njej, torej sebi. S tem, ko ljubim sebe, lahko ljubim druge. Ko vidim lepo v sebi, vidim veliko lepšega v drugih. Ker ne pogojujem svoje sreče s srečo drugih, jim s tem nič več ne ustvarjam slabe vesti. Vsi so lahko svobodni z mano, ker niso moja last.

Zdaj sem nekdo, ki se večkrat vpraša: »Kdaj bom spet sama?«